četrtek, 20 februarja, 2020

Salon zdravja v Zdravilišču Radenci gosti čudovito kiparsko razstavo

V organizaciji Zavoda Multimedijsko informacijsko kulturno središče Radenci (MIKSeR) so v prostorih Salona zdravja v hotelu Radin v Radencih, tik pred božično-novoletnih praznikih, odprli čudovito kiparsko razstavo že uveljavljenega kiparja Leopolda Methansa – Poldija z Zgornjega Dražen Vrha. Vse tja do 20. januarja 2020 bodo lahko gostje Zdravilišča Radenci in vsi drugi obiskovalci, občudovali enkratno kiparski razstavo, ob kateri je tudi recenzent, likovni kritik Mario Berdič Codella preprosto ostal brez besed. Posebej so ga navdušili materiali, ki jih pri svojih skulpturah uporablja Methans. Gre predvsem za najdene, odpadne materiale in predmete, ki jih Poldi predela in oblikuje v čudovite skulpture. „Vsi ti materiali že imajo svojo zgodbo iz preteklosti, sam Poldi pa jim doda še svojo zgodbo, kar je redkost. Zlasti akademski umetniki tega ne počnejo. Zato ti moram iz srca čestitati za čudovito razstavo, ki si je izplača ogledati“, je dejal recenzent Mario Bedrič, ki je prav tako priporočal ogled etnološkega muzeja v Methansovi hiši v Slovenskih goricah.

Samo otvoritev razstave, katero je glasbeno popestrila odlična violinistka Mirjam Mah, ki omenjeni inštrument poučuje na Glasbeni šoli Murska Sobota, je vodila še ena likovnica, sicer soustanoviteljica Zavoda MIKSeR in koordinatorka dogodkov, Tatjana Mijatović. Nekoliko podrobneje je spregovorila tudi o sami razstavi ter predstavila tudi avtorja Poldija, katerega je označila kot človeka z veliko začetnico, ki nam vedno veliko ponudi čeprav se sam tega niti ne zaveda. „Pred več kot 150 leti, ko je radenska mineralna voda še bučala iz zemeljskih globin, je bilo zaznati ob izvirih močno sikanje, bubljanje in žuborenje. Nenavadni zvoki iz globin zemlje so domačinom burili domišljijo in ljudje so imeli za pojave svojo razlago. Med nami krožijo še danes kar tri legende. Ena govori o pridnih škratih, ki kopljejo rove do zdravilne slatine, spet druga govori o coprnicah, ki kuhajo cmoke, spet tretja pa govori o tem, da se med bobnenjem zbirata grom in toča. Naj bodo škrati, coprnice ali druga pravljična bitja…,danes zagotovo vemo, da nas je v Radencih narava bogato nagradila z zdravilnimi vrelci. Veliko jih je tod okoli. Po enem od njih, po Železnem vrelcu je Polde poimenoval današnjo razstavo. Ime je dobil zaradi visoke vsebnosti železa. Vrelec je za strnjenim naseljem stanovanjskih hiš, njegova posebnost je, da ga domačini že leta uporabljajo za svoje potrebe“, je uvodoma dejala voditeljica Tatjana Mijatović, ki je dodala, kako je Leopold Mehans že stari znanec slovenske likovne scene.

V Sp. Velki v Slovenskih goricah rojen kamnosek, namreč že preko dvajset let oblikuje kamen v svojem lastnem kamnoseškem podjetju. Leopolda ne poznamo samo kot umetnika, je človek, ki ga zanima tudi kulturna dediščina. Že od mladosti zbirala stare predmete, ki jih je na ogled postavil v preko 200 let staro hišo, ki je v njegovi lasti. Poimenoval jo je kar Methanosva hiša ali pa Hiša zgodb in hiša je danes promotor lokalne slovenskogoriške dediščine na stičišču občin občini Šentilj, Sv. Ana, Apače in Lenart. V hiši se srečujejo ljudje na razstavah, likovnih kolonijah, literarnih dogodkih in kulinaričnih večerih. Sodeluje z različnimi institucijami, kulturnimi, likovnimi, literarnimi društvi, šolami in muzeji. Hiša je z leti postala priljubljena turistična točka. „Vsekakor gre za hišo, ki si jo je enako kot tudi to razstavo, vredno ogledati. Hiša je pridobivala na prepoznavnosti, vzporedno se je pa Polde razvijal kot umetnik, čeprav se je s prvimi likovnimi deli spogledoval že v času obiska Poklicne gradbene šole v Mariboru. Takrat so bili to izdelki iz gline mavca in lesa, nastajali so prvi lesorezi, pa tudi replike kipov in manjkajočih elementov pri obnovi starih objektov. Odličen kamnosek je hitro posegel po kamnu in kasneje še po lesu, ki sta danes njegova najpogostejša medija pri oblikovanju skulptur. Tudi Polde spada med tiste rokodelce, ki poznajo materiale, pa tudi poznavanje orodij z obdelave le teh. Poldetu je v zadnjih desetih letih uspela umetniška kariera. Predstavlja se na samostojnih likovnih razstavah tako doma, kot na tujem, na skupinskih razstavah, veliko sodeluje tudi na različnih likovnih kolonijah. Je avtor in soavtor pomembnih javnih del, ki jih je moč videti po Sloveniji, večinoma na Štajerskem, pa tudi na tujem (nemški Bruchsal-Helmsheim). Za svoja dela je prejel zajetno število priznaj in nagrad“, je dejala Mijatovićeva.

Pri sklepnem podeljevanju rožic in še česa tekočega sta poleg avtorja Poldija, kritika Maria, violinistke Mirjam, in Tatjane Mijatović, bili še podžupanja občine Šentilj iz katere mimogrede izvira avtor razstave, Lidija Šarič in predstavnica Zdravilišča Radenci Janja Kisilak. Ob odprtju razstave smo sicer slišali tudi zanimivo anekdoto, da je Methans, kot vajenec gradbene stroke pred pol stoletja sodeloval pri gradnji hotela v Radencih, sedaj pa se je po petdesetih letih tja vrnil kot kiparski umetnik. Sam skromni Poldi je prisotnim zaupal, da pri svojih skulpturah uporablja predvsem kovine, kot so železo, medenina, bron…, a tudi les, ki je zavržen in ga tako reši pred uničenjem. „Moje skulpture morajo spominjati na preteklost“, je dejal Methans in dodal: „Živim od kamna, saj za življenje služim s kamnoseštvom – izdelovanjem nagrobnih spomenikov, zato skulpture delam iz drugih materialov, predvsem sebi za dušo“.

Tags: , , , , ,

0 Comments

Leave a Comment

error: