Skip to content

Bakos.si

Lena Kocutar: Lep je bil tudi velik zelenjavni vrt!

Mlada mariborska umetnica na fotografijah predstavlja prebivališče svojih prednikov

Ob praznovanju 25. praznika občine Gornja Radgona so med številnimi prireditvami in dogodki, v mestnem Muzeju Špital odprli zanimivo razstavo fotografij mlade mariborske fotografinje Lene Kocutar. Zaradi ukrepov povezanih s koronavirusom je uradni del odprtja potekal kar pred stavbo, številni obiskovalci, predvsem svojci, sorodniki in prijatelji avtorice, ki je zaradi študijske zadržanosti v Nemčiji, ni bilo zraven, pa so si pozneje, poleg novo odprtega fotografskega odtisa, lahko ogledali tudi ostale razstave, ki so trenutno v Špitalu. Nekateri predniki avtorice so rojeni le nekaj deset metrov stran od muzeja, nekateri so tam bodisi dalj časa ali občasno živeli. In prav vse se vrti okrog stare rodbinska hiša, ki je dajala prostor stalnega ali občasnega prebivanja številnim generacijam Simoničevih in Šlebingerjevih potomcev, kot je v spremnem besedilu zapisala dr. Jerneje Ferlež, etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici Maribor. Tudi Šlebingerjevi prapravnukinji Leni Kocutar, ki se je s kamero približala njeni današnji podobi, je hiša kjer so nastajale fotografije za razstavo, bila vsaj občasni dom.

Odprtje razstave je sicer vodila direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur Tatjana Karba Kotnik, o sami razstavi in avtorici pa je spregovorila njena babica Breda Ilich Klančnik, umetnostna zgodovinarka, ki je kot kustosinja prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. Fotografinja Lana Kocutar, rojena v Mariboru, se je sicer po maturi odločila, da bo njeno nadaljnje izobraževanje potekalo v Berlinu, kjer je leta 2019 zaključila študij umetnosti in estetike na evropskem oddelku univerze Bard Coolege. Študij vizualne umetnosti nadaljuje na berlinski umetnostni akademiji (Universität der Künste). S fotografijo, filmom in besedo raziskuje odnose med zgodovino, spominom, naravo kulture in kulturno naravo. V letu 2020 je sodelovala na skupinskih razstavah v galerijah tete in KuLe v Berlinu.

Kot je znano, ob vznožju grajskega hriba pri cerkvi sv. Petra in špitalu v Gornji Radgoni stoji hiša, v kateri je živel dr. Franc Simonič, zgodovinar in slavist, ki je s svojim bibliografskim delom uredil slovensko knjižno žetev od prve Trubarjeve knjige iz leta 1550 do leta 1900 in jo pri Slovenski Matici v Ljubljani izdal kot Slovensko bibliografijo. Tu je živel tudi, ko je postal Simoničev zet, dr. Janko Šlebinger, vodilni slovenski bibliograf, ki je po letu 1945 na novo usmeril Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in osnoval bibliografski oddelek, brez katerega si danes skoraj ni mogoče zamisliti znanstveno neoporečnega raziskovanja slovenske preteklosti. Hiša je tipičen primer meščanske hiše iz prve polovice 19. stoletja, ki ima zraven umetnostnozgodovinskega pomena predvsem memorialni pomen. In prav v tej hiši so nastale razstavljene fotografije umetnice Lane Kocutar.

Hiši sicer, kot je zapisala dr. Jerneja Ferlež, lahko mirno pripišemo status pomembne kulturne dediščine, deloma zaradi nje same, zaradi njene starosti, zunanje podobe, interierjev, notranje opreme, deloma pa tudi zato, ker so jo naseljevali številni pomembni ustvarjalni duhovi. V različnih časovnih obdobjih je bila povezana z besedo, knjigo, fotografijo, glasbo, skratka – z umetnostjo in kulturo v najširšem pomenu besede. „Avtorica razstavljenih fotografij pozna radgonsko hišo kot prostor, povezan z njeno družinsko zgodovino. Ne kot svoj dom, a gotovo kot prostor, ki jo je vsaj daljnem izhodišču do neke mere oblikoval. Bi jo gledala drugače, če ne bi šlo za hišo njenih prednikov? Bi jo gledala drugače, če bi v njej prebivala tudi sama? Bi jo gledala drugače, če bi se sama v svojem življenju posvečala drugim vsebinam? In, kar se mi zdi ključno – bi jo gledala drugače, če bi jo gledala zgolj s svojimi očmi, kot velikokrat prej? Tokrat jo je namreč gledala skozi objektiv. Skozi leče, ki na sebi lasten način zajamejo le določen obseg pogleda in tako ujamejo detajl, ki ga oko samo težko izolira“, je bilo slišati na otvoritvi.

Kje vse v znanem prostoru se je Lena torej ustavila in stisnila na prožilec? Zakaj prav tam? Nedvomno gre za osebni kontekst, za izkušnjo s hišo, za osebni odnos do nje. Nedvomno pozna zgodbe številnih predmetov in kotičkov, ki jih je fotografirala. Toda njen izbor očitno opredeljuje tudi konceptualnost kot taka, ločena od konkretne hiše in konkretne izkušnje. Vsekakor ne gre za ilustriranje ali dokumentiranje, kar bi bilo seveda tudi povsem legitimno. Gre za iskanje detajlov, sovplivov, hipnih zaznav. V njih se znajdejo predmeti z neizbežnim družinskim pečatom – knjige, knjižne vitrine in police, portretne fotografije in drugo okrasje, posodje, vsakdanji predmeti, pohištvo, notranja oprema – a bistveno je, da so pogosto, čeprav v detajlu, vendar v nekakšni situaciji – v odsevu zunanjščine na steklu knjižne police, v mehkobi sence migotavih zaves, v hrapavosti tisočkrat prehojenih lesenih desk, v globini pogleda skozi več prostorov, ki se na koncu ustavi na portretih prednikov.

„Fotografinja gre brez predsodkov tudi na podstrešje, kjer ne pobere ležečega stola, posname ga prevrnjenega. Opazuje dvorišče in okolico hiše, kjer med drugim ujame preraščanje narave čez elemente dolgega trajanja hiše. Zaraščanje je ne odbija, ampak jo, tako kaže, privlači. Prav fotografije iz okolice hiše, kjer se zdi, da bo deblo z rastjo poplavilo svoj prvotni okvir, grmičevje preraslo staro zidovje, trava pa je že izrisala oblike med tlakovci v simbol, ki mu narava sama zagotovo ne zna pripisati pomena, so na videz najbolj neodvisne od avtoričine osebne navezanosti na hišo in njeno okolico. Iz izbora fotografij lahko seveda do neke mere izluščimo odnos, ki ga Lena goji do hiše v Radgoni takrat, ko jo gleda in dojema brez fotografske kamere. Še bolj zanimivo pa se zdi, da se z omejenim in hkrati razširjenim pogledom skozi leče snovnemu materialu svoje družinske hiše približa drugače. Brez malikovanja in pretirane nostalgije, s pogledom, ki se dviga nad čustveno zavezanost in skuša biti nadčasoven in nezaznamovan. Še zdaleč ne dokumentaren zaradi dokumentarnosti. Po drugi strani pa je videti, da se hiši neizbežno približuje tudi z iskrenim spoštovanjem do spomina prednikov, ki se je vsaj posredno pomembno dotika“, kot je zapisala dr. Jerneja Ferlež v „Radgonski hiši in njenem fotografskem odtisu“.

Sicer pa, ker je v „Špitalu“ trenutno na ogled kar nekaj stalnih in začasnih razstav, so si nekateri udeleženci odprtja foto razstave izkoristili za ogled slednjih, kar je tokrat bilo brezplačno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: