Skip to content

Bakos.si

Kolo Babičevega mlina na Muri se bo pred koncem leta spet zavrtelo

Veržejci, na čelu z Jožetom Ostercem obnavljajo znameniti mlin; Tudi Slovenska vojska pomaga pri ohranjanju kulturne dediščine

Ko je v začetku letošnjega leta, v prvi polovici januarja, kot žrtev koronavirusa, v 88 – letu starosti umrl zadnji mlinar na Muri Vladimir Babič, ki je že pri štirinajstih letih prevzel znameniti mlin v Veržeju, in ga vodil skoraj 75 let, je njegova hčerka Karmen zagotovila, da se bo kolo vrtelo naprej. Ko je Mirč, kot so ga vsi imenoval umrl, je onemela tudi reka Mura, a k sreči ne za dolgo. Karmen je k sodelovanju povabila hišnega prijatelja iz domačega kraja, upokojenega policista, sicer pa tudi umetnika za različna opravila, Jožefa Osterca Juša. „Obljubil sem ji, da bom pomagal pri obnovi mlina, ki je v zadnjih letih v veliki meri strohnel in sploh je bilo nujno marsikaj zamenjati in posodobiti, da bi se mlinsko kolo spet zavrtelo. Največ škode so vsekakor naredila drevesa, ki jih Mura nese in so se zaletavala v mlinsko kolo, kjer so pogosto tudi obstala in se jih je vedno več nabiralo. Vse skupaj je pogosto bilo ogroženo, da se bo podrlo in ga bo Mura odnesla, kot je večino mlinov, ki so nekoč delali na pomurski Amazonki, sedaj pa je samo že v pogonu samo še Babičev mlin. Pravzaprav sedaj je tudi ta v mirovanju, a prepričan sem, da bo v kakšnih dveh mesecih vse potrebno urejeno in bo mlin pred novim letom spet deloval. Če ne bo hujšega deževje, saj bi nam narasla reka gotovo nagajala, bo vse delovalo v najboljšem redu“, nam je povedal Osterc, ki je najprej poskrbel za nabavo potrebnega lesa, nato pa je začel urejati mlinska kolesca, ki jih je bilo nujno zamenjati.

Seveda je Juš, ki je organiziral večino dela, celo njegova žena Cvetka občasno delavcem pripravlja kulinarične dobrote, hvaležen številnim domačim prostovoljcem, predvsem gre za mlajše ljudi, ki vedno in organizirano priskočijo na pomoč. Za posebno pomoč je poskrbel še en Veržejec, Alex Bobnjar, ki je zaposlen pri Slovenski vojski. Potrebno je namreč bilo dvigniti kar štiri tone težko mlinsko kolo, za kar bi težko našli tako močno dvigalo. Mogoče bi se našel kakšen gradbinec, a bi to stalo kar nekaj sredstev, ki pa jih ni, saj veliko večino sanacije poteka na prostovoljni in volonterski bazi. Zato je Bobnjar pisno zaprosil odgovorne v Slovenski vojski in MORS, če bi z njihovim dvigalom lahko priskočili na pomoč. In težav ni bilo, saj se odgovorni zavedajo, da je potrebno sodelovati s svojim prebivalstvom in mu pomagati. Res je sicer, da so tudi vojaki s svojim močnim dvigalom imeli kar nekaj težav pri dviganju namočenega in težkega kolesa in šele v četrtem poskusu jim je tudi uspelo. Tako so pripadniki 670. logističnega polka s podporo 157. logističnega polka logistične brigade Slovenske vojske, v Veržeju pomagali pri dvigu kolesa s plavajočih kumpov Babičevega mlina.

„Gre za še edini, od nekdaj 93 plavajočih mlinov na reki Muri in velja za izjemen kulturni spomenik in del pomurske ter slovenske kulturne dediščine. Mlinsko kolo bodo strokovnjaki čez zimo temeljito obnovili in restavrirali ter ga nato s pomočjo Slovenske vojske ponovno postavili na plavajoče kumpe. Tako bo ta kulturni spomenik obnovljen za prihodnje rodove. Gre torej za pomemben prispevek pri ohranjanju kulturne dediščine Pomurja in Slovenije, obenem pa je to še en dokaz, da je Slovenska vojska vedno v službi Slovenk in Slovencev“, je ob tem dejal obrambni minister, mag. Matej Tonin, ki je zahvalil tako pripadnikom SV kot tudi vsem domačinom za pomoč pri ohranjanju kulturne dediščine!

Sicer pa, le redki Slovenci in Slovenke, ki so se potepali po severovzhodu države, se niso ustavili pri znamenitem veržejskem mlinu. Stalni gostje so bili tudi aktivisti, ki želijo preprečiti gradnjo elektrarn na Muri, saj je imel to Babič raje kot samega sebe, kot je večkrat poudarjal. Mlinarska tradicija družine Babič sicer sega v leto 1912, ko je v celoti plavajoči mlin v Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem ga je požar popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje in v enem letu na istem mestu postavili novega, vendar so mlinarsko hišico postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile je služila jeklena vrv. Tudi temu mlinu usoda ni bila naklonjena, saj je visoka voda odnesla čolne in mlinsko kolo. Družina Babič je bila leta 1947 ponovno primorana zgraditi novega. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodna kolesa pa je v sušnih mesecih pomagal poganjati tudi elektromotor. Istega leta je upravljanje mlina prevzel takrat komaj 14-letni Vladimir, vsi so ga klicali Mirč, ker so morali v povojnih razmerah starši v zapor. Mirč je pogosto povedal, da je mlin pravzaprav njegov dom. »Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. In smo vsi zadovoljni.«

Leta 1990 je mlin doletela nova nesreča, narasla Mura je ponoči odtrgala vodno kolo in ga odnesla. Začela se je gradnja že četrtega Babičevega mlina. Po le treh mesecih se je kolo ponovno začelo vrteti. In se bo še naprej, na žalost brez Mirča, ki je dejavnost sicer pred leti prenesel na najmlajšo izmed treh hčera, Karmen Babič, ki je vseskozi odločna, da se bo »mlinsko kolo Babičevega mlina absolutno vrtelo naprej. To je spomenik slovenske dediščine, ki je neprecenljive vrednosti, saj je še edini tovrstni plavajoči mlin na Muri,« kot je dejala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: