Skip to content

Bakos.si

Zadnji dve minuti otrokovega življenja sta bili strašni, slišali so se neznosni kriki…

Nekatera vprašanja kazenske odgovornosti lastnika pri napadu psa, Pravna praksa, št. 13, 2021, str. 11-13.

Avtor: Igor Vuksanović, univ. dipl. pravnik, svetovalec na Ustavnem sodišču RS

Slovenijo je pretresla presunljiva novica o smrti osemletne deklice, ki jo je v Mengšu do smrti ogrizel pes. Zadnje dve minuti otrokovega življenja sta bili strašni, slišali so se neznosni kriki. Mediji poročajo, da se je otrok (ki ni bil član gospodinjstva lastnika psa) znašel na ograjenem dvorišču hiše, na katero pa so bila dvoriščna vrata odprta, tako da je na dvorišče lahko stopil kdorkoli z ulice. Ko je punčka pristopila k na verigo privezanemu psu (mešancu med nemškim ovčarjem in rotvajlerjem, ki ni bil v evidenci nevarnih psov), jo je ta napadel in usmrtil.1

Problematiko odgovornosti lastnika2 psa za posledice napada psa na človeka je seveda mogoče obravnavati z več zornih kotov. Zaradi obvladljivosti tematike v kratkem članku se bom omejil na kazenskopravni zorni kot; ob tako tragičnih posledicah kot v zgornjem primeru se mi zdi skoraj banalno razpravljati o odškodninah, zavarovalninah in podobno. Pes je sicer lahko brez dvoma na primer naklepno uporabljen kot orodje pri več naklepnih kaznivih dejanjih. Vendar se mi zdi glede na konkretni primer smiselno analizirati vprašanja, povezana s kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti iz 314. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).3 Menim, da je za take primere upošteven predvsem del kazenskopravne norme iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, ki se glasi:

“Kdor […] z opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do petih let.”

Pri tem je to dejanje mogoče storiti tudi iz malomarnosti, ko se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta (tretji odstavek 314. člena KZ-1). Omenimo še četrti in peti odstavek 314. člena KZ-1, ki vsebujeta inkriminaciji za primere, ko ima povzročitev splošne nevarnosti hujšo posledico – hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo ali celo smrt ene ali več oseb – vse seveda s strožjim sankcijskim okvirjem.

V naslovu sem se omejil na “nekatera vprašanja kazenske odgovornosti”, in to z razlogom. Nisem kazenski pravnik in niti približno mi ne pade na pamet, da bi se posvečal tehničnim vidikom “dogmatično kompleksne”4 inkriminacije iz 314. člena KZ-1.

Zato se mi zdi na tem mestu primerno predvsem opozoriti na stališča cenjenih teoretikov:

1. da je povzročitev splošne nevarnosti po prvem in tretjem odstavku 314. člena KZ-1 ogrozitveno kaznivo dejanje, za katero se zahteva konkretna nevarnost za življenje ali premoženje;

2. da je to nevarnost za življenje vnaprej individualno nedoločene osebe ali oseb v prostoru, ki je dostopen širšemu krogu ljudi, čeprav ni nujno splošno dostopen ali javni prostor;

3. da je del norme, s katerim se tu ukvarjam, blanketna prava opustitvena norma, ki odkazuje na dopolnilne norme z drugih pravnih področij, ki določajo dolžnostno ravnanje storilca;

4. odnos storilca do hujše posledice iz četrtega in petega odstavka 314. člena KZ-1 mora biti malomarnosten.5

Kako naj lastnik psa preprečuje njegovo nevarnost za okolico

Kar me zanima, je napolnitev z vsebino dolžnosti lastnika psa, da skrbno nadzoruje tega psa in preprečuje ter odpravlja njegovo nevarnost za okolico. Ta dolžnost obstaja že na podlagi lastništva oziroma posesti psa kot živali, ki je sposobna človeku povzročiti resno škodo. Konkretizacija te dolžnosti je v konkretnih primerih bistvena za subsumpcijo dejanskega stanja pod precej abstraktno formuliran del prvega odstavka 314. člena KZ-1, ki se glasi “opustitev dejanja, ki bi ga nekdo moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja”. Seveda bi lahko razpravljali tudi o izvršitveni obliki povzročitve splošne nevarnosti s “kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom” (kar je v načelu lahko izpustitev psa in opustitev nadzora nad njim itd.),6 vendar je za moj članek to v bistvu nepomembno.

Vprašanje ostane enako: kaj pravni red pričakuje od lastnika psa? Kaj so ta dejanja, kateri so zahtevani varstveni ukrepi, kakšna je vsebina dolžnosti, ki jih lastnik psa dolguje drugim, da se zagotovi splošna varnost njihovih teles in premoženja, niti niso kazenskopravna vprašanja. Tu se kazensko pravo ozira na pravila drugih pravnih panog, pa tudi na izkušnje, logiko, zdrav razum, splošno sprejeta merila obnašanja ljudi v svojem okolju, da se ohranja družbeno sožitje – skratka na vse tisto, kar nam pove, kaj moramo narediti, da naša žival ne poškoduje sočloveka, pa tudi, kje se naše obveznosti končajo in začne odgovornost drugega, da zavaruje samega sebe pred tveganjem.7 Navedeno pomeni, da je vsebina dolžnosti lastnika psa pomembna tudi za njegovo civilnopravno in celo upravnopravno odgovornost, s čimer pa se tu ne morem ukvarjati.

Zavedam se, da je kazenskopravna odgovornost nekaj drugega kot civilnopravna. V povezavi z opustitvijo primernega nadzora nad psom na lastnem dvorišču, ki izpolni objektivne znake povzročitve splošne nevarnosti, bo pogosto podana malomarnost, najsi bo zavestna ali nezavestna (26. člen KZ-1), ne pa naklep. Glede morebitne hujše posledice (smrt ali telesna poškodba osebe) pa celo mora biti podana malomarnost, sicer gre za drugo kaznivo dejanje. Dokazovanje krivde seveda postavlja pred tožilstvo specifične prepreke in tudi s tem se ne bom ukvarjal. Ko razpravljamo o varstvenih ravnanjih, ki bi jih moral lastnik psa opraviti, oziroma o nevarnostih od psa, ki bi jih moral predvideti, razpravljamo o t. i. objektivni dolžni pazljivosti. Ta je objektivni kriterij malomarnosti in je del biti kaznivega dejanja oziroma protipravnosti, ne pa predmet ugotavljanja znotraj krivde.8 Opredeljujemo jo kot pazljivost vestnega in razumnega človeka iz storilčevega kroga, ki bi se znašel v istem položaju kot storilec. Sestavljena je iz dolžnosti predvideti nevarnost za zavarovano pravno dobrino in iz dolžnosti ustrezno prilagoditi svoje vedenje v izogib storitvi kaznivega dejanja.9

Poleg tega bo z opustitvijo varstvenih ukrepov glede psa storjeno kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti le, če je pes ogrožal in eventuelno tudi povzročil smrt oziroma telesno poškodbo na nekem v osnovi širše dostopnem prostoru. Psi na neograjenih dvoriščih, dvoriščih z odprtimi vrati, dvoriščih z nizkimi ograjami, ki jih lahko pes preskoči ali človek brez težav prestopi, so vse primeri takih situacij.

Ko je pes doma, in ne na javni površini

Kakšno varstvo in nadzorstvo lahko pričakujemo od lastnika psa, ko se pes nahaja na domu, torej ne gre za sprehode po javnih površinah? Katera so dejanja, ki jih mora storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja? To v nadaljevanju imenujem “skrbstvena dolžnost” in enačim z zgoraj predstavljenim pojmom objektivne dolžne pazljivosti kot dela biti kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.

Zelo podrobno, jasno in konkretno so dolžnosti v zvezi z nadzorom nad psom določene v Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv).10 Izrecno pa so določene le za “nevarne pse”, kar so le tisti, ki se obnašajo neobvladljivo oziroma napadalno ali so celo že ugriznili človeka oziroma žival.11 Člen 12 ZZZiv za skrbnike nevarnih psov določa nekaj alternativnih načinov fizičnega varstva (povodec in nagobčnik ali zapiranje v pesjak ali objekt ali ograjen in opozorilno označen prostor z ograjo, visoko, najmanj 1,8 metra). Če je pes nevaren in če je njegov lastnik opustil te ukrepe, lahko hitro pridemo do zaključka, da je kršil skrbstveno dolžnost.

Bistveno pa se mi zdi poudariti, da kazensko sodišče ni vezano zgolj na ta nabor upravnopravnih obveznosti iz ZZZiv glede nevarnih psov. Mimo definicije nevarnega psa iz upravnega predpisa so tudi drugi psi lahko vir nevarnosti za človeško življenje iz 314. člena KZ-1 – to velja najbrž skoraj za vse pse, razen res najmanjših “damskih kužkov”. Tudi glede teh psov obstajajo določene skrbstvene dolžnosti lastnikov. Prav tako tudi za nevarne pse ni nujno, da bo izpolnitev zgolj taksativno naštetih obveznosti iz ZZZiv vedno zadoščala za izpolnitev celotnega sklopa skrbstvenih dolžnosti, ki zadevajo lastnika. Vsebino teh dolžnosti naj sodna praksa določa “po pameti”, ob upoštevanju tega, kaj je mogoče zahtevati od skrbnega lastnika psa v naši družbi, ob upoštevanju človeškega življenja kot vrhovne vrednote pravnega reda.

Verjetno ni sporno, da mora lastnik najmanj zagotavljati, da se pes ne bo prosto gibal po naselju brez nadzora. Pes mora biti torej zaprt v objektu ali v pesjaku. Če je na dvorišču, na prostem, mora biti tozadevno zagotovljeno, da dvorišča ne bo zapustil. To se lahko, dokler je še pravno dopustno, zagotovi s priklepanjem na verigo ali pa z ograjenim dvoriščem z dovolj visoko ograjo in zaprtimi dvoriščnimi vrati. Če to ni zagotovljeno in pes nenadzorovano zapusti sfero lastnikovega doma ter “zunaj” koga napade, je vsekakor lahko izpolnjen dejanski stan iz 314. člena KZ-1.

Kaj pa če pride do ogrožanja in poškodbene posledice na domačem dvorišču? Če je dostop na dvorišče za naključne obiskovalce (tudi npr. poštarja, dostavljavca paketov, lokalnega kmeta, ki ponuja pridelke, otrokovega sošolca) prost, ker ni ograje ali so vrata odprta, mora lastnik vsekakor zagotavljati, da pes ne bo ogrožal teh obiskovalcev. Ker se mi upira zagovarjanje zelo kratkih verig, menim, da bi tak pes enostavno moral biti zaprt v hiši, pesjaku ali v drugem objektu in mu ne sme biti omogočeno povsem prosto gibanje po dvorišču. Dolga veriga, ki mu omogoča razmeroma velik radij gibanja, po moje ne zadosti skrbstveni dolžnosti lastnika.

In če je lastnik jasno pokazal svojo željo, da se obiskovalci ustavijo pri ograji (visoko ograjeno dvorišče z zaprtimi vrati), pa tega določene osebe ne spoštujejo? Podobna je lahko situacija, ko nekdo brez dovoljenja lastnika vstopi v njegovo hišo, v kateri pa je napadalen pes. Ker ne gre več za dogajanje na širše dostopnem prostoru, bi se v primerih, da se ugotovi kaznivo dejanje lastnika v zvezi z napadom psa, najbrž lahko govorilo o drugih kaznivih dejanjih, kot sta na primer povzročitev smrti iz malomarnosti (118. člen KZ-1) in huda ter posebno huda telesna poškodba, oboje lahko iz malomarnosti (123. in 124. člen KZ-1).

“Protipravni” obiskovalci lahko spadajo v različne kategorije, od otrok, ki bi si radi privoščili nekaj nedolžnega rabutanja, prek beračev pa do resnih kriminalcev (vlomilci, roparji). Tu počasi prihajamo do točke, ko se povprečnemu človeku verjetno že upira, da bi lastniku psa, če pride do ugriza, pripisoval kršitev skrbstvene dolžnosti. Lastnina je lastnina, žrtev pa je sama ravnala protipravno, si marsikdo misli. Menim naslednje: tudi v teh primerih moramo od lastnika psa zahtevati najmanj dobro vidno grafično opozorilo o nevarnosti zaradi prisotnosti psa. Pa tudi v tem primeru se zastavljajo vprašanja. Tudi lastnine ni dovoljeno braniti z vsemi sredstvi in na vsak način. Niti vlomilec, še manj pa objesten otrok si ne zaslužita potencialne smrtne obsodbe.

Avtonomno in nepredvidljivo bitje

Pri uporabi psa kot sredstva za obrambo lastnine je težava predvsem v avtonomnosti in nepredvidljivosti živali: skoraj nemogoče je kalibrirati intenzivnost pasjega odziva na vsiljivca tako, da je sorazmeren nevarnosti grožnje, še posebej ko lastnik ni prisoten (primeroma lastnik, ki brani svojo varnost celo s strelnim orožjem, pa to lahko naredi). Situacija je na nek način po avtomatičnosti in neizprosnosti učinka kdaj lahko celo podobna tisti, ko bi nepremičnino nekdo obdal z minskim poljem.

Skladno z ustaljenimi gledanji v slovenski družbi – ki močno vplivajo tudi na mentaliteto sodnikov – je po moje vseeno pravilno stališče, da v primerih, ko je bil poškodovan nekdo, ki je bil primerno opozorjen na potencialno nevarnega psa, pa je vseeno vstopil v neko jasno zamejeno območje, na katerem se sicer ne izvaja redno prost prehod za naključne obiskovalce, ni kršitve skrbstvene dolžnosti lastnika in tudi ne kazenske odgovornosti za posledice pasjega napada.12 Vendar: kar zadeva odgovornost lastnika v zvezi z “jasno zamejenostjo območja”, ocenjujem, da je zaradi zaščite otrok, dementnih, duševno bolnih in podobnih ranljivih skupin, ki (še ali več) ne zmorejo dobro oceniti tveganj in primernosti svojih odločitev, treba biti do lastnikov (posebej tistih, ki so si omislili žival, ki je sposobna ubiti ali hudo poškodovati človeka) razmeroma zahteven. Če se obrnem na tragični primer z začetka tega članka, menim, da ni v skladu s splošno dolžnostjo zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, da lastnik pušča odprta vrata na dvorišče,13 zaradi česar se lahko (tudi) majhen otrok prosto približa “biološkemu bojnemu stroju”.14

Zavedam se temeljne odgovornosti staršev za svoje otroke. A ta je žal včasih tudi opuščena. Otrok za to ni kriv. In če lahko kot tretja oseba katastrofalne posledice za otroka odvrnem s tem, da izvršim določen minimalni preventivni napor (zmanjšam hitrost, ko vidim otroka na robu ceste, dosledno zaklepam vrata na dvorišče, na katerem je rotvajler …), potem sem to dolžan storiti.

Simbolična fotografija

Opombe: 1Krivec, T.: Tragedija – splet nesrečnih okoliščin, Dnevnik, 19. marec 2021, in Šuljić, T.: Igra na tujem dvorišču usodna za deklico, Delo, 19. marec 2021.2 Poenostavljeno bom govoril o “lastniku”, čeprav vse, kar velja zanj, velja tudi za drugo osebo, ki mora na katerikoli pravni podlagi skrbeti za psa in ga nadzorovati.3 Ur. l. RS, št. 50/12 – UPB in nasl.4Plesec, P.,in Korošec, D.: Komentar 314. člena KZ-1 v: Korošec, D., Filipčič, K.,in Zdolšek, S. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 545.5 Prav tam, str. 537-546.6 Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 11137/2010 z dne 29. junija 2011.7 Plesec in Korošec menita, da mora biti dolžnostno ravnanje storilca določeno s pravno normo, opredeljeno v predpisu zunaj kazenskega prava (Plesec, P.,in Korošec, D., navedeno delo, str. 540 in 541). Vendar v besedilu 314. člena KZ-1 ne vidim ovir za razlago, da se vanj ne bi – kot pravne, ne zgolj etične (!) dolžnosti – pritegnile tudi z razlago izluščene, čeprav v nobenem predpisu izrecno konkretizirane, dolžnosti iz področja skrbnega ravnanja in nadzora nad potencialno nevarno živaljo. Navsezadnje 10. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB in nasl.) vsebuje t. i. splošno prepoved povzročanja škode, iz katere izhajajo številne izkustvene in splošno sprejete dolžnosti zagotavljanja normalnega sobivanja v družbi.8Novoselec, P.,in Karakaš, A.: Komentar 26. člena KZ-1 v: Šepec, M. (ur.): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 397.9 Prav tam, str. 398 in 400.10 Ur. l. RS, št. 98/99 in nasl.11 Vendar ne tudi psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom! Gre za zelo sporno omejitev, saj se v opredelitev psa kot nevarnega (kar bi morala biti “naravoslovna” ugotovitev) mešajo vsebine, ki kažejo na odgovornost za incident. Glej deveto in deseto alinejo 5. člena ZZZiv.12 Odgovornosti (tu sicer civilne) ni bilo v primeru, ko je vstopil tožnik brez povabila ali dovoljenja toženke v stanovanjsko hišo, toženka pa je bila pri nadzoru svojega psa skrbna, psa je imela pripetega na verigi tudi v zaprtem prostoru. Z opozorilno tablo “Pozor, hud pes!” je mimoidoče opozorila na psa in skušala odvrniti morebitne nepovabljene od vstopa (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 911/2010 z dne 12. maja 2010).13 Mislim, da utegne biti drugače pri hišnih vratih. Možnost, da bi si naključni otrok drznil vstopiti v tujo hišo, je zelo nizka; nižja kot pri dvorišču, kjer ga spontano pritegne tam prisotna žival (bolj strogo seveda glede skrbnosti lastnika psa v primerih pristnih sosedskih odnosov, ko npr. sosedov otrok skozi odklenjena vrata redno prosto vstopa v neko hišo).14 Zanimiva je civilna sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 44/93 z dne 17. junija 1993. VS je potrdilo 50-odstotno soodgovornost lastnika psa, ki je ugriznil otroka, ki je preplezal ograjo, da bi nabral jabolka. Če je toženec vedel, da otroci plezajo čez ograjo in hodijo na njegov vrt, se toženčev pes ne bi smel nenadzorovano gibati po vrtu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: