Skip to content

Bakos.si

Zadnji dan lanskega leta je upihnil 100. svečko, letos jo več ne bo

V 101. letu je umrl je najstarejši slovenski policist Jože Žabkar z Goričkega

S Policijske uprave Murska Sobota so sporočili žalostno novico, da se je za vedno poslovil najstarejši pomurski (in slovenski) policist Jože Žabkar, ki je lani na Silvestrovo praznoval častitljivih 100 let. „Pomurski policisti smo Jožeta skupaj s predstavnikom Kluba Maksa Perca redno obiskovali na njegov rojstni dan. Obiska je bil zelo vesel, vedno nas je pričakal dobre volje in odprtega srca. Vsak klepet z njim, ko smo skupaj obujali spomine, je bil prijeten, mlajše generacije pa je navduševal ne le s svojimi izkušnjami, temveč tudi z optimističnim odnosom in izjemno voljo do življenja. Do upokojitve v letu 1979 je opravljal dela in naloge miličnika v takratni stalni službi UNZ Murska Sobota, tudi po odhodu v pokoj pa je ostajal v stiku z nekdanjimi sodelavci. Pogrešali bomo njegov iskrivo osebnost, ki nas je vse navdihovala. Ohranili ga bomo v lepem in trajnem spominu…“ so zapisali na PU Murska Sobota.

Zadnji dan lanskega leta, v četrtek, 31.decembra, ko smo zemljani praznovali prihod novega leta 2020, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski (najverjetneje slovenski) policist je namreč prav na Silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej – 100. rojstni dan, kar je bil razlog, da so ga obiskali najvišji predstavniki slovenske in pomurske policije. Na njegov osebni praznik ga je obiskal in mu čestital celo vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Andrej Jurič, skupaj z direktorjem PU Murska Sobota Damirjem Ivančićem in predsednikom Kluba Maksa Perca, upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Murska Sobota, Marjanom Horvatom. V prijetnem klepetu je beseda nanesla na obujanje spominov na njegove policijske dni, saj se je Jože Žabkar, potem ko je 33 let bil policist, upokojil davnega leta 1979. Gostje iz Ljubljane in Murske Sobote pa so mu takrat zaželeli še veliko let, predvsem pa obilo zdravja in zadovoljstva. Žal pa se ni izšlo in Jožef letos ne bo več praznoval.

Jožef Žabkar, ki je bil rojen 31.12.1920 v Kužišču pri Krškem, je živel v Moščancih na Goričkem, kjer je v družbi svojih bližnjih tudi obeležil častitljivo obletnico. Ob obisku predstavnikov GPU in PU Murska Sobota ter upokojenskega policijskega kluba, smo med drugim izvedeli, da je Jožef Žabkar v organih za notranje zadeve delal od 1. aprila 1948, ko je kot policist v civilu bil poslan na Postajo milice v Moščance. Kmalu zatem je končal enoletno policijsko šolo v Begunjah, leta 1950 pa je bil premeščen v Šalovce, najprej kot namestnik komandirja, zatem kot komandir postaje. Vmes je bil za dve leti premeščen na postajo v Gornje Petrovce, do leta 1977 pa je delal kot komandir v Moščancih. Zadnje leto in pol pred upokojitvijo je delal v stalni službi – današnji OKC, na Policijski upravi Murska Sobota, julija 1979 pa se je upokojil in že 41 let uživa zasluženo pokojnino.

Jože Žabkar se je rad spominjal prehojene poti, dogodkov in ljudi, razlagal nam ej tudi, kako je po prihodu v Moščance najprej opravil enoletno šolanje v miličniški šoli v Begunjah, kmalu so sledile prve naloge v uniformi. Največ jih je bilo povezanih z varovanjem meje – na meji z Madžarsko je bila namreč železna zavesa, varovanje je bilo zato tam zelo strogo. »Večkrat smo spremljali takratne obveščevalce, ki so zbirali informacije, kaj se dogaja na drugi strani,« se spominja Jože in nadaljuje: „Patrulje so trajale tudi po 24 ur na dan, miličniška služba se je takrat opravljala le peš. Obhodi so bili še na meji z Avstrijo, saj so mnogi v želji za boljšim življenjem bežali na zahod, to pa je takratna oblast preprečevala. Hujših zločinov sicer takrat še niso poznali, najbolj stresno in napeto je bilo, ko so morali varovati takratne davkarje, ki so od bogatih kmetov jemali pridelke, žito, viške hrane. Težko ti je bilo pri srcu in v duši, ko si moral to opazovati, saj smo se na Goričkem takrat vsi med seboj poznali.“

Po Žabkarjevem je miličniški poklic bil v njegovem času zelo spoštovan: „Danes, kar berem o policistih, to pa ni prav. Zaslužijo si več spoštovanja. Delo miličnika je bilo takrat solidno plačano, saj si dobil ‘težke’ karte, s katerimi si recimo v mesnici dobil več in boljše kose mesa. Ljudje na Goričkem pa so sploh bili zelo navezani na miličniško uniformo. Če se nisi med patruljo po vaseh ustavil pri skoraj sleherni hiši, so te okregali. Če si se ustavil pri enem, pri sosedu pa ne, so pritekli za teboj in govorili: ‘Tovariš, zakaj se niste oglasili, pridite nazaj!’ Miza je bila kmalu polna in hitro si lahko izvedel, ali se dogaja kaj nezakonitega,“, s smehom pove Žabkar, ki rad obuja svoje dragocene spomine. Sicer pa, so miličniki bili običajno tudi gonilo življenja na vasi, Žabkar je bil tako priložnostni mesar, ki je delal koline; ker je dodobra obvladal motoroznanstvo, je pogosto tudi popravljal avte in različne stroje….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: