Skip to content

Bakos.si

Vladimir Babič – Mirč 4.7.1933 – 12.1.2021

Poslovil se je zadnji mlinar na Muri; Znameniti mlin, ki je tudi spomenik tehniške kulture, bo deloval naprej in mlinarsko na Muri ne bo zamrlo

V teh mrzlih dneh je obnemela tudi splošno tiha reka Mura, še posebej tam v okolici Veržeja. Tiho kot je živel se ne namreč v 88. letu poslovil neuradni zavetnik pomurske Amazinke, Vladimir Babič, zadnji mlinar na Muri. V torek, 12.1. je preminil v murskosoboški bolnišnici, za Covid-19. Vse svoje življenje pa posvetil delu v Babičevem mlinu, ki je eden redkih še delujočih mlinov na Muri. In gotovo so redki Slovenci in Slovenke, ki so se potepali po severovzhodu Slovenije, ki se niso ustavili pori znamenitem veržejskem mlinu. Stalni gostje so bili tudi aktivisti, ki želijo preprečiti gradnjo elektrarn na Muri, saj je Babič imel raje reko Muro, kot samega sebe, kot je včasih poudarjal. Mlinarska tradicija družine Babič sicer sega v leto 1912, ko je mlin v Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Tega je leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, sam pa je dejavnost pred leti prenesel na svojo najmlajšo (izmed treh) hčerko Karmen Babič. Mirč je pogosto poudarjal, da je mlin pravzaprav njegov dom. „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev, povedal Vladimir Babič, ko ga je pred slabim letom obiskala Vestnikova novinarka Vida Toš.

Kakorkoli že, ena najbolj obiskanih izletniških destinacij na skrajnjem severovzhodu države – Babičev mlin je tako ostal brez svoje prave ikone, a mlinsko kolo se bo vrtelo naprej. Družina Babičevih že več desetletij živi in diha z reko Muro, na kateri je bilo že konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi bilo 93 lastnikov plavajočih mlinov. Babičev mlin je danes, poleg poškodovanega mlina v Ižakovcih, še edini panonski plavajoči mlin na reki Muri, gre pa za enkraten tehnični spomenik kulturne, zgodovinske in etnografske dediščine ter vrednosti. Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, vodni pogon pa na Muri. Petnajst let potem, ko je Vladimirjev oče Jožef kupil v celoti plavajoči mlin v Veržeju, ga je požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje in v enem letu na istem mestu postavili nov mlin. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so mlinarska hišica postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile je služila jeklena vrv.

Tudi temu mlinu usoda ni bila naklonjena, saj je visoka voda odnesla čolne in mlinsko kolo. Družina Babič je bila leta 1947 ponovno primorana zgraditi novega. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodna kolesa pa v sušnih mesecih pomaga poganjati tudi elektromotor. Jožeta Babiča je kasneje nasledil najmlajši sin Vladimir, čeprav je bil star šele 14 let, kajti njegova starša sta morala po 2. svetovni vojni v zapor. Leta 1990 je mlin doletela nova nesreča, saj je narasla Mura ponoči odtrgala vodno kolo in ga odnesla. Začela se je gradnja že četrtega Babičevega mlina. Po le treh mesecih se je kolo ponovno začelo vrteti. In vrtelo se bo, a brez Mirča, kajti življenje mora teči naprej. Strinja se s tem tudi sedanja lastnica mlina Karmen Babič, ki nam je včeraj povedala, kako se bo „mlinsko kolo Babičevega mlina absolutno vrtelo tudi v naprej. Potrebna bo manjša sanacija kolesa, kar bomo opravili in potem gre mlin naprej. To je spomenik slovenske dediščine, ki je neprecenljive vrednosti, saj je še edini tovrstni plavajoči mlin na Muri“, nam je povedala veržejska mlinarka, ki je ponosna na svojega pokojnega očeta.

Požigalec mlinov na Muri

Ko gre za mline na Mure, že nekaj časa okrog kroži tudi žalostna anekdota o požigalcu. Prvi mlini so bili na vodi, v celoti plavajoči, po prvi svetovni vojni pa so se začeli pojavljati taki, kot je Babičev danes. Sedaj že pokojni Mirč se je spominjal očetove pripovedi, da je leta 1923 na Muri bilo 90 mlinov. Eden od teh je bil tudi njihov, a ne na sedanji lokaciji, temveč nekoliko bližje kraju Veržej, kjer je danes nogometno igrišče. Njihov prvi mlin je leta 1927 pogorel, nato je oče postavil še enega, ki pa ni bil v celoti plavajoči, ampak kombiniran. Mlinarska hiša je na kopnem, kolo pa plava na čolnih. Mirč pravi, da je tudi ta pogorel. „Bil je neki mlinar, pijanček, in ko ni imel dela, je tistim, ki so ga imeli, požgal mlin. Po njegovi smrti mlini na Muri niso več goreli.“ se je spominjal Vladimir Babič.

Fotografije: arhiv družine Babič & Denis Cizar & Stanka Dešnik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: