četrtek, 2 aprila, 2020

Mag. Vladimira Violeta Mesarič, evangeličanska duhovnica o protestantizmu

Gotovo vsi naši bralci vedo, da je evangeličanska duhovnica in pomočnica Vojaškega vikarja, mag. Vladimira Violeta Mesarič, Radgončanka, čeprav v zadnjih letih živi v Mariboru in tudi vodi tamkajšnjo Evangeličansko cerkveno občino Maribor. Toda Vladka, kot jo kličejo mnogi prijatelji po Sloveniji, je vedno ponosna na svojo Gornjo Radgono in prav z njeno pomočjo smo izvedeli nekaj povezav Radgone s protestantizmom, oz. reformacijo.

„Moje mesto Radgona, ki ga prvič omenjajo že leta 1307, je tesno povezano s protestantizmom 16. stoletja. Prav tako pa tudi s Petanjci in Petanjskim gradom, kjer so se protestanti, pregnani iz številnih krajev, ne le iz Radgone, zadržali vse do leta 1628. Radgona je zaradi svoje vsestranske pomembnosti, posebej pa gospodarske, trgovske in vinarske dejavnosti, bila neposredno podrejena deželnemu knezu v Gradcu. Imela je velik vpliv tudi na Prekmurje, saj so še dolgo po 1. svetovni vojni, premožnejši prebivalci Radgone imeli svoje vinograde v najugodnejših predelih Goričkega“, poudarja Vladimira Violeta Mesarič, ki dodaja, da je z namenom, da ugotovi v kolikšni meri se je tudi v teh krajih razširila nova vera, protestantizem, vladar Ferdinand že leta 1528 ustanovil posebno komisijo, ki je po ogledu v svojem sporočilu zapisala, da so našli nekaj luteranskih knjig in zasledili nekega tujca po rodu iz Nürnberga, ki je deloval proti katoliški veri.

V Radgono, ki je bila trgovsko središče, so namreč prihajali ljudje iz mnogih krajev, saj jezik sporazumevanja ni bil ovira za navezovanje stikov. In to je pospeševalo in omogočalo hitrejši prodor tudi reformacijskim idejam. Med najpomembnejše nosilce le-teh se najpogosteje omenjajo zemljiški gospodje: Eggenberg, Stubenberg in Herbersdorf. Slednji je bil v tesnih stikih z lastnikom Petanjskega gradu, Tamašom Nadasdyjem. Deželni stanovi, ki so bili naklonjeni reformaciji, so leta 1541 v Pragi predložili Ferdinandu posebno spomenico, ki so jo podpisali tudi Radgončani, v kateri so zahtevali svobodo vere in veroizpovedi, vendar niso uspeli. Isto prošnjo so ponovno podali leta 1578 v Brucku. Karel II. jim je takrat priznal svobodo vesti, ne pa tudi svobodnega izpovedovanja veroizpovedi. Čeprav jim je bilo le deloma ugodeno, je Radgona z okolico kmalu postala protestantska, leta 1579 so Radgončani zgradili svojo cerkev, župnišče in šolo, pridobili pa so tudi prostor za pokopališče.

Toda, zaradi vznemirjenosti deželnega kneza, je Ferdinand II. skupaj s škofom Brennerjem ustanovil versko komisijo (podobno kot leta 1528), katere naloga je bila rekatolizirati – vrniti v katoliško vero, tako prebivalce Radgone kot tudi njene okolice. Prva dva nastopa te komisije nista bila uspešna. Šele 17. decembra 1599 je omenjena komisija ob podpori vojske z južne strani vdrla v Radgono in po zasliševanju vsakega posameznega prebivalca posebej, je škof Brenner razrešil ves mestni svet. Pristašem, reformacije, ki bi nove ideje še naprej podpirali, je grozil izgoni ali odvzem 1/10 premoženja,. Pred svojim odhodom je komisija na radgonskem glavnem trgu (ki se danes nahaja v Bad Radkersburgu oz. avstrijski Radgoni) javno zažgala vse zaplenjene luteranske knjige. To se je zgodilo 4. januarja leta 1600.

Škof Brenner je v mestu pustil 150 oboroženih vojakov, sam pa se je v Radgono vrnil znova čez pet mesecev in sicer 10. maja 1600. Med drugi so takrat pregnali iz mesta tiste najbolj uporne, vplivne in premožne protestante. Bilo jih je nekaj nad 40. Nekateri izmed njih so se zatekli na Madžarsko, nekateri pa na Petanjski grad. Čeprav je komisija 2. junija 1600 v Radgoni porušila tako evangeličansko cerkev, župnišče kot tudi šolo ter razdejala pokopališče, so najbolj vztrajni protestanti, seveda ob naklonjenosti svojih zemljiških gospodarjev, tukaj živeli vse do leta 1628. No, v Petanjskem gradu, prvi ubežniki so tamkaj našli svoje zatočišče že leta 1567, so med pregnanimi evangeličani iz raznih krajev, zatočišče našli tudi: učitelj Crainerius iz Wittenberga, učitelj Müller iz Radgone, astronom Keppler iz Gradca (ta je ob prihodu 28.9.1598 tu ostal le mesec dni), pridigar Osius iz Gradca ter številni drugi izgnanci iz Štajerske in Kranjske. Za živež in preživetje je večina skrbela sama in sicer s poučevanjem in pridiganjem v okoliških krajih. Na njihove obrede so prihajali celo iz Ljubljane in drugih krajev Štajerske, Kranjske in Koroške.

Tags: ,

0 Comments

Leave a Comment

error: