Skip to content

Bakos.si

Pridiga škofa Franca Šuštarja pri obredu velikega petka

Dragi bratje in sestre!

V pasijonu smo spremljali Jezusa od Getsemanija, preko sojenja, na križevem potu in na Kalvariji. Pripoved o Jezusovem trpljenju in smrti na križu nas vedno pretrese v globino duše. Danes, na veliki petek, še posebej; še posebej, ker praznujemo današnje obrede v okviru omejitev in določil, da se varujemo pred okužbami z virusom. Lahko bi rekli, da zaradi te situacije doživljamo dvojni veliki petek: veliki petek Jezusovega trpljenja in veliki petek epidemije. Vendar  nismo sami. Z nami je Jezus, ki nas je že zdavnaj povabil, naj hodimo za njim: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si vse svet pridobi, svoje življenje pa zapravi« (Mt 16,24-26).  

Po slovesnih prošnjah bomo odkrivali križ in ga počastili z besedami: »Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo. Pridite molimo!« Počastili bomo križ, počastili bomo Jezusa, ki se je za nas na križu daroval. Ta vzklik je kot evangeljsko oznanilo in v sebi združuje dve stvari: Združuje pogled na trpljenje ter priznanje tega trpljenja tako v Jezusu Kristusu, kot v trpečih ljudeh. V drugem delu besed pa govori o »zveličanju sveta«. To pa je vesela vest, pravi evangelij, ki se rojeva v stiski križa in že oznanja zveličanje za vse človeštvo. Prav je in potrebno, da sta v vsakem velikem petku in v vsakem pogledu na križ povezani obe stvari: trpljenje in vstajenje, stiska in zmaga, preizkušnja in odrešenje. To je tista posebnost mišljenja kristjana, ki se ne ustavi pri križu, pač pa se vedno ozira še  naprej k vstajenju.

Bratje in sestre, položimo vso prtljago naših križev v to naše današnje praznovanje. Ko počastimo Jezusov križ, počastimo Jezusa in njegovo neskončno ljubezen; pri tem izročamo svoje križe v Božje roke, ter izpovedujemo vero v njegovo moč in ljubezen. Kot se je po Jezusovem križu in smrti zgodil največji čudež, da je Jezus premagal smrt in vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo v odrešitev in polnost življenja. Zares je sedaj križ v središču, vendar nas prav ta križ pelje naprej k vstajenju. Pomembno je, da se ne zaustavimo v smrtni grozi in območju križa, saj ima zadnjo besedo življenje, luč in ljubezen. 

Ravno zaradi te vere se kristjani upamo pogledati raznim križem v obraz, jih prepoznavati in tudi poimenovati. Saj to je tudi en križ, ko se srečamo s težavami v lastnem življenju, v odnosih z drugimi ljudmi, z zunanjimi razmerami, z epidemijo in drugimi problemi. Morda teh stvari ne znamo ali ne upamo poimenovati križ. Če tem stvarem dodamo oznako »križ«, mislim, da je že veliko stvari rešenih; te razmere postavimo v odnos z Jezusom Kristusom na križu. Tedaj nismo več sami, pač pa svoje stiske položimo v Božje roke. Kaj vse je lahko križ: od čisto majhnih reči, ki so nam težke in nas zmotijo, do velikih in življenjsko usodnih reči. 

Morda danes lahko pogledamo križ nepopolnosti in razočaranje nad samim seboj, nad drugimi ljudmi … V pasijonu smo doživljali toliko zapletov in toliko ljudi, ki so bili nepopolni, pa bi pričakovali, da se bodo izkazali. Pričakovali bi, da bodo apostoli odigrali drugačno vlogo ob vsem tem, kar so z Jezusom že prej doživljali. Potem so apostoli in učenci pričakovali od Jezusa, da bo veliki kralj po modelu Davida. Učenca sta rekla: »Mi pa smo mislili!« Stvari pa so šle čisto drugače. Ko je Jezus apostolom naznanil, da bo trpel in vstal od mrtvih, mu je Peter branil: »To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Pa se je zgodilo drugače, kot je Peter razmišljal. Kako so bili učenci zmedeni, razočarani nad dogodki in verjetno tudi nad Jezusom. Tudi Jezus sam je imel skušnjavo: »Naj gre ta kelih mimo mene!« Vendar je nadaljeval, »ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Ko je Jezus visel na križu, je bila še vedno v ljudeh drugačna želja: »Stopi s križa, in bomo verovali; reši sebe in naju!« Jezus pa je mirno vztrajal, da se do konca izpolni Očetova volja – do dopolnitve. 

Bratje in sestre, kako težko je včasih sprejeti situacijo, zunanje razmere epidemije, samega sebe in ljudi kot so, in vztrajati v veri. Radi bi drugače; radi bi šli po svojih mislih in svojih poteh. Kot je bil tedaj Jezusov križ tako težko sprejet in tudi nerazumljen, tako so tudi danes mnogi križi povezani z njegovim skrivnostnim telesom, ki je Cerkev. Križi v Cerkvi! Kako težko prenašamo nepopolnosti v Cerkvi, na vernikih, na duhovnikih in škofih; nepopolnosti v naših občestvih in skupnostih. Te naše misli so sicer dobrohotne in dobronamerne – da bi bili bolj sveti in bi znali bolje služiti. Saj jih poznamo: »To bi moralo biti tako in tako! Morali bi…! Tega ne bi smelo biti!« Zares si želimo popolne brate in sestre, želimo si popolno skupnost; popolno Cerkev…! Kako težko pa je včasih sprejeti vse naše nepopolnosti; grešnosti, nepravilnosti in umazanije, grešne situacije v Cerkvi…!

Jezus pa kar vztraja! Gre naprej v Jeruzalem; se ne izogne vojakom v vrtu Getsemani, ne pokliče legije angelov, ne stopi s križa …! Saj je pravzaprav zato prišel, da vstopi v vse te situacije, da podari življenje in premaga smrt. Prišel je zato, ker tako zelo potrebujemo njegovo ljubezen in njegovo življenje. Vsi križi človeštva in naši osebni križi so izzvali Gospoda, da je prišel med nas. Jutri bomo slišali ob velikonočni sveči hvalnico luči tudi besede: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika. Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje!« Bratje in sestre, sprejemati križ ni človeško delo! To je lahko le Božje delo. Človeku se upira trpljenje; samo z Jezusom zmoremo sprejeti vse te križe in z njim vztrajati do vstajenja. Amen. 

Msgr. dr. Franc Šuštar
Ljubljanski pomožni škof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: