Skip to content

Bakos.si

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta na praznik Jezusovega krsta

Dragi bratje in sestre. Nedelja po prazniku Gospodovega razglašenja je nedelja Jezusovega krsta. V Cerkvi s to nedeljo zaključujemo božični čas in vstopamo v čas med letom. Božični prazniki so nam približali skrivnost Božjega vstopa v svet. V Novorojenem smo se čudili in obenem občudovali njegovo majhnost, s katero se je tako zelo približal nam, ljudem. Postal je človek, človek v vsem kakor mi, razen v grehu.

Prerok Izaija nam je v prvem berilu klical, naj pridemo k vodi. „O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi!“ Ljudje so v resnici prihajali k vodi, k Jordanu. A ne toliko žejni vode, ki odžeja telo, kakor tiste vode, ki odžeja in napoji dušo. Tista žeja jih je pekla, tista žeja jih je izsuševala. Nobena žeja tako do konca ne izčrpa, kakor žeja duše. Zato niso bili namenjeni k Jordanu. Iskali so Janeza, Janeza Krstnika. Potrebovali so njegovo besedo, žejalo jih je po njegovih krepkih povabilih, po njegovih klicih, ki so vabili k spreobrnjenju. Janez jih je sprejemal, skupaj z njimi stopal v Jordan in jih krščeval. Omogočal jim je, da so s tem potapljanjem v vodo Jordana priznavali svoje grehe in željo po odpuščanju.

V današnjem evangeljskem odlomku pa je k Jordanu prišel tudi Jezus. Na praznik razglašenja je bil še majhen otrok, ki so ga modri počastili, ko ga je Marija držala v naročju. Danes je odrasel mož, pri tridesetih. Otroštvo in mladost sta mimo. Sedaj je na pragu poslanstva. To poslanstvo bo moral vršiti kot Očetov Sin. In biti Očetov Sin nikakor ni preprosto. Očeta bo moral priznavati z dejanji. Ta dejanja bodo morala velikokrat biti v očitnem nasprotju z logiko in pričakovanji sveta. Včasih bodo na robu spotakljivosti, tako da se bodo nekateri pohujševali nad njimi. On pa bo prav na ta način deloval iz Očeta, ki svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem (prim. Mdr 15,1). Zato je pozneje tudi svoje učence povabil, naj bodo usmiljeni, kakor je usmiljen tudi njihov Oče (prim. Lk 6,36).

Zakaj je Jezus prišel h krstu v Jordanu, saj so sem prihajali ljudje, da so pred Janezom Krstnikom priznavali svoje grehe? On pa ni imel nobenega greha. Janez je vsem jasno povedal, da ni tisti, za katerega ga imajo ljudje. »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« Kljub temu pa je moral Janez sprejeti Božjo voljo in krstiti Jezusa. Nevredni je moral z vodo obliti njega, ki je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Kot Jagnje Božje se je pomešal med grešnike in s tem pokazal popolno solidarnost s človekom. 

Jezus namreč na svet ni prišel kot turist. Turist si želi spoznati neko deželo, morda dobiti vtis o njeni zgodovini, o kulturi, o navadah in življenju tamkajšnjih ljudi. Nima pa ne namena in ne želje, da bi tistim ljudem pogledal v dušo, da bi se vključil v njihove razmere in jim pomagal do rasti, do boljšega življenja. Jezus ni prišel na našo zemljo, kot bi prišel na izlet ali kot bi šel na sezonsko delo ali študijsko izmenjavo. Ni prišel gledat človeka v njegovi izgubljenosti, ampak je prišel človeka odrešit njegove grešnosti. Jezus ni prišel, da bi odnesel nekaj vtisov s človeške zemlje, ampak je prišel spremenit našo zemljo. Ne toliko zemlje kot take, ampak človeka, ki je to zemljo zaznamoval s svojim grehom, Jezus pa je s svojim doslednim izpolnjevanjem Očetove volje prinesel odrešenje.

Zaradi tega je stopil v Jordan. Pomešal se je med grešnike, ker bo ostal med njimi. Ne samo v letih zemeljskega življenja ali celo samo javnega delovanja. Jezus ne bo nikoli več zapustil svojih. »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). V Jordan zato ni stopil tako kot drugi, da bi priznal svoje grehe in potrebo po spreobrnjenju, pač pa je stopil v vodo, v katero so se izmivali grehi njegovih bratov in sester, da bi te grehe vzel nase in jih nesel na križ. Ne zato, da bi jih odložil, kakor so to počeli drugi, ampak da bi jih vzel nase in jih v ljubezni do konca izničil. 

V tem dogajanju pa se zgodilo nekaj čudovitega: »Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« Trenutek Jezusove solidarnosti s človeštvom je tudi razodetje Božjega očetovstva nad ljubljenim Sinom. Nebesa so odprta.

Poleg krsta v Jordanu, kjer se je Oče razveselil nad njim in ga Duh mazilil s svojo navzočnostjo, bo Jezus potreboval še nek drugi krst, krst krvi. »Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in krvjo,« je povedal sv. Janez v drugem berilu (1 Jn 5,6). Ko bo Jezus krščen v krstu krvi, takrat se bo uresničilo odrešenje človeštva. Takrat bodo nebesa do konca odprta tudi za nas, saj nam vhoda v presveto ne bo več zapiral zastor, skozi katerega je mogel stopiti samo veliki duhovnik na veliki spravni dan. V Jezusovi smrti spravni dan ne bo več samo bogoslužje, ampak bo postal resničnost. Zastor se bo v njegovi smrti pretrgal od vrha do tal. V trenutku Jezusove skrajne solidarnosti s človekom, ko je nase sprejel tudi najstrašnejšo posledico našega greha, našo smrt, sta bila greh in smrt premagana. Ljubezen je šla do konca in stopila v življenje. Oče ga je obudil.

Skozi svoj krst smo tudi mi doživeli to pot smrti in vstajenja, da bi se zavedali, da je nebo odprto tudi nad nami in da smo Očetovi ljubljeni otroci. 

Današnja nedelja je lepo povabilo, da se spomnimo svojega krsta in se zanj zahvalimo. Zahvalimo se svojim staršem in botrom, ki so nas imeli tako radi, da so vedeli, da njihova dobrota in ljubezen ni dovolj. Da so se zavedali, da iz svojega lahko dajejo samo toliko, kolikor je dajal Janez ob Jordanu. Da nas morajo položiti v naročje nekoga, ki je večji od vsega in čigar ljubezen ne pozna zatona. Pravzaprav so se zavedali tega, kar je izrazila pred leti neka mamica, ki je prosila za krst svojega otročka. Ko je prišla v župnišče, je v pogovoru povedala, da je otrokov oče odšel, da je sama, in da tudi ni versko vzgojena. Župnik je modro nadaljeval pogovor in jo vprašal, zakaj prosi za krst za svojega otroka. In odgovorila je: »Kdo pa ga bo varoval in bedel nad njim, če ne bo krščen.« Preprosta a jasna izpoved vere. V tej izpovedi ni bilo teologije, v njej je bila ljubezen. Otrok je bil krščen, za njim je bila krščena tudi mamica – skupaj sta odkrivala, kako dober Oče je naš Bog.

Zahvalimo se tudi občestvu. Ko nas je duhovnik pred krstom pokrižal, nam je povedal, da nas krščansko občestvo sprejema z velikim veseljem. To veselje je zame vedno znova spraševanje vesti. Ob krstu smo sprejeti z veseljem, potem pa tega veselja tolikokrat ni več ne videti ne čutiti. Ali se veselim vere svojih bratov in sester? Tista beseda ob krstu ne sme biti samo del obreda, ampak mora biti moja življenjska drža. Veselje nad brati in sestrami, s katerimi smo deležni odprtih nebes in zagotovila, da smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta.

Dragi bratje in sestre, povabim vas, da danes sprejmemo povabilo, ki nam ga je že večkrat povedal papež Frančišek. Začnimo praznovati svoj krstni dan. Vem, da nekateri ne veste, kdaj ste bili krščeni. Nič hudega. V družinski knjižici je vpisan datum vašega krsta. Če pa je ne boste našli, se mirno oglasite pri župniku. Ko mu boste povedali, da bi radi praznovali svoj dan svojega krsta, vam bo z veseljem povedal, kdaj ste bili krščeni.

Zakaj vse to? Zato, da ne bi nikoli pozabili, da smo Očetovo sinovi, da smo njegove hčere in da ima nad nami veselje. Da bi mogli vsak dan živeti iz spoznanja Božjega otroštva. Naj bo to moje voščilo vam ob prazniku Jezusovega krsta. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: