Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč

Začenja se postni čas, ki traja do največjega krščanskega praznika

V Katoliški cerkvi se na pepelnično sredo, letos je to 26. februarja, začenja postni čas, ki bo trajal štirideset dni. Ta se namreč sklene z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi sveto velikonočno tridnevje. Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim.Ef 4,17–24).

Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13). Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zadržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Ljudska pobožnost križevega pota (Via crucis)

V postnem času, ki ga začenjamo s pepelnično sredo, kristjani premišljujemo o pomenu Jezusovega trpljenja. Opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko ljudska pobožnost križevega pota. Postaje ali upodobitve križevega pota, ki se nahajajo v skoraj vsaki cerkvi in kapeli, so sestavni del bogoslužnega prostora. Obstajajo pa tudi postaje in kapelice križevega pota v naravnem okolju. Legenda pripoveduje, da je Božja mati Marija pogosto prehodila pot trpljenja svojega sina. Marija naj bila torej začetnica pobožnosti križevega pota. Križev pot običajno molimo v postnem času ob petkih, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu. V Sloveniji je navada, da ga verniki molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer hodijo od postaje do postaje, nosijo križ in premišljujejo ključne trenutke človeškega odrešenja.

Verniki Križev pot molijo v cerkvi ali na prostem, ob besedilu pa lahko tudi premišljujejo (meditirajo). Molitev križevega pota je razdeljena na štirinajst postaj, in sicer: Pilat obsodi Jezusa na smrt; Jezusu naložijo križ; Jezus pade prvič pod križem; Jezus sreča svojo žalostno mater; Simon pomaga Jezusu nositi križ; Veronika obriše Jezusu obraz; Jezus pade drugič pod križem; Jezus nagovori jeruzalemske žene; Jezus pade tretjič pod križem; Jezusa slečejo; Jezusa pribijejo na križ; Jezus umrje na križu; Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji; Jezusa položijo v grob.

Tradicionalna oblika križevega pota predvideva, da se vsaka postaja začenja z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!« Sledi premišljevanje o glavni temi postaje ali branje ustreznega svetopisemskega odlomka, nato pa postna pesem. Premišljevanje posamezne postaje se sklene s prošnjo: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.«

Ta ljudska pobožnost je priljubljena oblika molitve med številnimi verniki. Združuje spontano gibanje s podobo in razmišljanjem, ob tem je lahko združevati Jezusove skrivnosti z lastnim življenjem. Molitev križevega pota je oblikovno in vsebinsko prepuščena ustvarjalnosti posameznikov ali skupine. Najbolj znana uprizoritev križevega pota pri nas je škofjeloški pasijon.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: