Ob prostorski stiski, najbolj skrbi razpadajoče poslopje

V Cezanjevcih zahtevajo novo šolo, saj njihovi otroci ne morejo in ne smejo biti drugorazredni državljani

Naši politiki in zlasti demografi nenehno tarnajo, kako malo otrok se rojeva v Sloveniji, s čem se demografska slika dežele vseskozi spreminja, vseskozi pa se tudi zmanjšuje število državljanov. Žal pa ti isti politiki, ki imajo škarje in platno v rokah, premalo ali pa nič ne naredijo, da bi se to spremenilo na boljše. Ne le, da mladi nimajo možnosti za ustrezne zaposlitve, ni možnosti za ustrezen nakup ali najem stanovanja, cene najnujnejših potrebščin za dojenčke in otroke niso spodbudne. Še bolj boleče pa je, da ponekod ne poskrbijo niti za najpomembnejše ustanove za normalno odraščanje malčkov. Državnim birokratom je pogosto malo mar, kakšne vrtce in šole imajo otroci po vsej državi, zlasti na podeželju. V to bi se lahko prepričali vsi, ki bi si ogledali vas Cezanjevce, dober streljaj iz prelške prestolnice Ljutomera, kjer 140 (dodatnih 55 malčkov ima sedaj svoj novi vrtec) otrok iz Cezanjevcev in okoliških vasi vsak dan obiskuje 120 let staro razpadajočo šolo, katero je zob časa pošteno načel. Poleg številnih razpok in poškodb zgradbe, je v šoli premalo učilnic, pa še te, ki jih imajo so premajhne. V OŠ Janka Ribiča Cezanjevci in celotnem šolskem okolišu že leta, celo desetletja tarnajo in zahtevajo ustrezno šolo, a se nič ne zgodi. Veseli so lahko le, da se ne zgodi kakšna katastrofa, saj ni nemogoče, da bodo vsak čas začele odpadati stene in stropi. In če se kaj zgodi, če se poškoduje kakšen otrok, ali bog ne daj še kaj hujšega, takrat se bodo vsi z vsemi štirimi ogibali odgovornosti…

Torej, to grozljivo stavbo v Cezanjevcih, katero nekateri, namesto hram učenosti, že imenujejo „hiša groze“, vsak dan obiskuje skoraj 140 otrok. Odpadajoči omet, tesni hodniki in premajhne učilnice, v katerih otroci tudi malicajo, saj drugih prostorov nimajo. Šolarji na novo šolo čakajo že vsaj dvajset let, saj veljavnim predpisom o izvajanju pouka in vrtčevske dejavnosti v njej ne ustreza niti eden od prostorov. V tem času se kljub opozorilom, da zgradba več ni primerna za kakovostno vzgojno-izobraževalno delo, saj se spopadajo s prostorsko stisko, prav tako ni več varna, ni spremenilo skoraj nič. Stopnice v šoli so strme, v učilnicah pa ni prostora za vse. Pouk zato poteka tudi v kabinetih, učno pomoč včasih izvajajo kar na hodnikih. To je realnost, ki vse bolj skrbi starše. „Ne razmišljamo o tem, ampak včasih res, ko pogledaš šolo, si res misliš, kaj pa če bi se kdaj kaj zgodilo,“ ob tem pravi nekdanja predsednica sveta staršev Natalija Šparakl. In čeprav se učitelji trudijo v premajhnih učilnicah izpeljati učne vsebine želi ravnateljica Brigita Hojnik po desetletjih obljub končno zagotoviti dostojne razmere za pouk in varstvo: „Mislim, da si tudi ti učenci to zaslužijo … Ne želimo veliko in še več, želimo samo tisto normalno, da bi lahko dobivali znanje. Zamislite si, kako je v vlažni, premalo svetli kleti, kjer se naši otroci učijo, saj smo tam morali urediti eno učilnico. Drugje so pregradne stene pretenke in se vse sliši skozi, tako da eni druge lahko motijo. Sploh, učilnice so skromne, dotrajane in premajhne. Do učilnice v kleti morajo učenci otroci skozi kuhinjo. Učna pomoč poteka tako rekoč na hodniku. Siti in naveličani smo obljub, sedaj pa čakamo in se ukvarjajo predvsem s tem, da bi v težkih razmerah pouk izpeljali kar se da kakovostno.“ Ravnateljica dodaja, da nekaj upanja sicer vliva odprti novi vrtec na drugi lokaciji, kakšnih 500 metrov stran, v smeri Križevcev, kjer bi morala stati tudi nova šola. Žal pa država po besedah županje Občine Ljutomer Olge Karba za to ne bo primaknila niti centa. Zato je zanje to velik finančni zalogaj: „Nimamo sogovornika in pa pomoči s strani države, zato smo se nekako odločili, ker imamo to vest in čut do naših ljudi, da pa vseeno moramo tukaj nekaj ukrepati.“ Ob tem županja tudi poudarja, da bi šolo lahko zgradili ob novem vrtcu. „Žal ugotavljam, da država nima posluha za investicije v šolstvu. Mi se zelo resno zavedamo razmer v OŠ Cezanjevci. Ni pa to edina šola v naši občini, ki ima težave. Ko hodimo v Ljubljano na sestanke, nam ne prisluhnejo. Na šoli v Cezanjevcih so se zvrstili vsi ministri do zdaj. Videli so, kakšne so razmere. Občina Ljutomer je v Cezanjevcih zgradila nov vrtec. Imamo idejno zasnovo tudi za gradnjo šole in telovadnice. Potrebna zemljišča so na razpolago,“ je dodala županja, ki obljublja, da če in ko bo država zagotovila denar za gradnjo, bodo takoj naročili tudi projektno dokumentacijo za gradnjo nove osnovne šole.

Vrtec, v vrednosti 1,6 milijona evrov, je zrasel na obrobju vasi, kjer zdaj stoji šolsko igrišče. Zanj je lokalna skupnost zagotovila vsa sredstva, za šolo pa ne morejo, čeprav je vsem jasno, da je prostorska stiska v stari, podirajoči se stavbi, ne le nevarna, temveč vedno večja, saj šolo vsako leto obiskuje več otrok. „Želimo si nove šole, res, ker verjetno vidite, da je res potrebna in upamo, da smo enkrat v Cezanjevcih na vrsti, da pridemo do novih pogojev, do nove šole, ki je že dve desetletji načrtovana na območju pri novem vrtcu“ še pristavi ravnateljica Brigita Hojnik, ki je hvaležna lokalni skupnosti, da se prizadeva za rešitev problema, a država jih je očitno pozabila. Tudi učenci, starši in učitelji pravijo, da so razmere nevzdržne, in zlasti od države, a tudi od občine zahtevajo, da poskrbita za novo šolo, ki so jim jo obljubili že pred dvema desetletjema. „Ko so gradili to šolo, so bili drugačni časi za neke druge pogoje pouka, kot veljajo danes. Prve resne obljube o novi šoli so bile dane v 70. letih prejšnjega stoletja. No, takrat so zgradili k stari zgradbi prizidek in telovadnico. A že čez desetletje se je spet pojavila prostorska stika. Leta 2003 so pristojni dejali, da obnova zgradbe ni mogoča in da kraj res potrebuje novo šolo. V zadnjih dveh desetletjih pa se žal ni spremenilo nič – razen nekaj popravkov v notranjosti in namestitve bivalnih enot. Celo stopnice so enake kot pred šestimi desetletji,“ nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Cezanjevci, Franc Slokan.

Zgodba zase so devetošolci, ki se s svojo šolo poslavljajo z grenkim priokusom. „Nam so povedali, da bomo v tretjem razredu imeli novo šolo, takrat smo se veselili. Nismo ravno veseli, da smo še vedno tukaj, ampak se moramo sprijazniti s tem, kar imamo,“ sta potožila devetošolca Lara Gregorec in Matej Močnik. Se pa marsikateri učenec lahko pohvali z izjemnimi dosežki. „Na naši šoli učitelji izvajamo številne projekte, tekmovanja, ponujamo tabor, imamo zimsko in poletno šolo v naravi. Zato, da učenci in starši začutijo, da nam je mar, da se trudimo za najboljše. Tudi zato nas podpirajo. Včasih preprosto pride do tega, da se pogovarjamo o tem, da se bojimo za svoj obstoj. Naša stavba je stara in nefunkcionalna, primanjkuje nam učilnic. V petem razredu imamo zunanjo diferenciacijo. To pomeni, da učence pri treh predmetih eno uro na teden ločimo. Takrat potrebujemo učilnice zanje, ki pa jih nimamo,“ opisuje razmere učiteljica Manja Gospodarič.

Zaradi neuresničenih obljub je na nogah tudi svet staršev

„Tudi sam sem obiskoval to osnovno šolo. 20 let tako rekoč spremljamo ignoranco lokalne in državne oblasti, ki nimata posluha za nas in za naše učence, da bi jim zagotovili vsaj minimalne standarde šolstva. Več krat smo bili na ministrstvu za šolstvo in občini Ljutomer, trudimo se najti rešitev. Resda so se med drugim lotili energetske sanacije šole, a to je kot obliž na odprti zlom. Državni proračun za naložbe v primarnem šolstvu pa je sramotno nizek. Sprašujemo pa se tudi, kaj delajo lokalni poslanci, ki so izvoljeni od teh ljudi, ki prosijo za rešitev, za novo šolo,“ je zelo oster predsednik sveta staršev, Andrej Šumak.

Ni veliko upanja za OŠ Cezanjevci

Šolska stavba v Cezanjevcih je gotovo ena najslabših in najbolj kritičnih v državi med vsemi objekti, ki jih uporabljajo za vzgojno-izobraževalne namene. Po osamosvojitvi so si jo ogledali prav vsi ministri zadolženi za osnovno šolstvo. Vsi so se prepričali, da stanje ni ustrezno, pravzaprav da je nevarno za otroke in zaposlene, a se vseeno doslej ni nič premaknilo. Vedno se izgovarjajo, da ni denarja, in naj bi lokalna skupnost za to poskrbela. Občina Ljutomer je pred nedavnim sama poskrbela za vrtec in za šolo nima sredstev, država pa enostavno ne želi pomagati tam „nekje bogu za hrbtom“. Cezanjevčanom so obljubljali že pred dvajsetimi leti, in sicer, da bo šola zgrajena najpozneje leta 2003, sedaj pa na šolskem ministrstvu trdijo, da „za šole morajo poskrbeti ustanoviteljice, torej občine, saj v državi sploh niso predvidene nobene naložbe v nove šolske objekte“, Torej v Cezanjevcih lahko samo sanjajo še mnoge generacije domačih otrok, dokler pač ne bo dovolj denarja v občinskem poračunu.

Iz službe za stoke z javnostmi Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport so nam sporočili, da je skladno z 82. členom Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja sredstva za investicije v objekte VIZ dolžan zagotoviti ustanovitelj. Glede sofinanciranja investicije s strani Ministrstva je le-to možno zgolj na podlagi izbora projekta na javnem razpisu ministrstva (21. člen Zakona o financiranju občin). Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport bo v drugi polovici februarja 2020 objavilo Razpis za sofinanciranje investicij v vrtcih in osnovnem šolstvu v Republiki Sloveniji v proračunskem obdobju 2020 – 2021. Občine bodo lahko prijavile samo en projekt, in sicer projekt v vrtec ali projekt v osnovno šolstvo (osnovno šolo, podružnično osnovno šolo, glasbeno šolo ali šolo za otroke s posebnimi potrebami). Projekti telovadnic niso predmet sofinanciranja. Projekti v vrtce se sofinancirajo primarno z namenom zagotavljanja manjkajoče igralne površine (pridobitev novih igralnih površin) in projekti v osnovne šole z namenom zagotavljanja ustreznih prostorskih pogojev .Prav tako se sofinancirajo rekonstrukcije zaradi zagotavljanja statične in potresne varnosti obstoječih VIZ objektov.

„Na razpis bo možno prijaviti projekt za katerega ima občina gradbeno dovoljenje (ali spremembo gradbenega dovoljenja) in ga predloži ob prijavi projekta na razpis, predvidoma do 23.3.2020. Sredstva bodo morala biti porabljena v letih 2020 in 2021, prenos v naslednja leta ni možen. To pomeni, da bodo izbrani tisti projekti, ki zagotavljajo ustrezno izvedbo gradbeno obrtniških del v letu 2020, ki bodo zagotavljala črpanje sof. sredstev MIZŠ po predvideni dinamiki. V nasprotnem sredstva propadejo. Občina Ljutomer, ki je ustanoviteljica OŠ Janka Robiča, Cezanjevci, lahko kandidira na razpisu v primeru, da bo do predvidoma 23.marca 2020 lahko predložila gradbeno dovoljenje za projekt, ki ga pripravlja“, nam je še zatrdila Nataša Gerkeš iz SOJ MIZŠ.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: