ponedeljek, 24 februarja, 2020

Območje nad nekdanjim rudnikom se vdira ter ogroža številne domačije in vikende; Najbolj ogroženi mama in hčerka, Jasna in Jasmina; Bodo cele družine končale v rudniških jaških?

Ker nekdanji rudnik ni ustrezno saniran, gromozanska luknja že šesto leto golta zemljo, drevesa, vinograde na Vičanskem Vrhu pri Ormožu, so sedaj ogrožene šteivlne hiše in vikendi. Plazišče je zdaj dokaj mirno, a je že čisto blizu hiše mame in hčerke Vlašičevih, ki se enako kot tudi številne mlade družine iz soseščine bojijo bližajočega se jesenskega deževja. Tudi v minulih letih, v času nekoliko močnejših deževij in nalivov, se je na omenjenem območju Prlekije sprožilo veliko manjših in večjih plazov, ki grenijo življenje lastnikom zemljišč, nekaterim pa ogrožajo tudi nepremičnine in celo življenja. In med njimi je kar nekaj prebivalcev zgornjega dela vasi Vičanci oz. Vičanski Vrh pri Veliki Nedelji v občini Ormož, še posebej mirnih in spokojnih noči nimata Jasna Vlašič in njene hčerka Jasmina, ki živita na naslovu Vičanci 61a, kjer plaz počasi odnaša vse nad seboj, a ne kot navadni plazovi, temveč se zemlja in vse kar je zraven, enostavno pogrezne v globino. Na omenjenem območju, kjer je kar nekaj stanovanjskih hiš ter vikendov, za plazenje, kot kaže, ni krivo deževje in narava sploh, temveč očitno človeška roka. Pod Vičanskim Vrhom, pa vse tja do Podgorcev, je namreč bil do 15.11.1958 rudnik rjavega premoga, ki ga po zaprtju niso ustrezno sanirali in to se sedaj maščuje ljudem, ki tam živijo. Mnogi tega niso vedeli in so se priselili, predvsem mlade družine, tako da so si ne po lastni krivdi zgradili domove, sedaj pa…

In dokler so nekako preživeli zadnjih nekaj let, so domačini z Vičanskega Vrha menili, da bo v letu 2019 konec njihovih težav in predvsem bojazni za premoženje in celo za lastna življenja, se ni zgodilo nič. Težko pričakovana sanacija obsežnega plazu se namreč kljub obljubam še vedno ni niti začela, zato so domačini upravičeno še bolj zaskrbljeni. Velika luknja v dolžini kakšnih 100 metrov in širini 30–40 metrov, ki enostavno požira zemljo, drevesa in vinograde, je sedaj že čisto blizu Vlašičevi hiši, saj je od nje oddaljena le še kakih 25 metrov, kar je 10 metrov bližje, kot dve leti nazaj. Plaz ne miruje, Jasna in njena hčerka Jasmina, ki sta si to poletje dom nanovo prepleskali, saj so jim obljubili sanacijo plazu, se upravičeno boji, da bi ogromno brezno požrlo tudi njuno hišo. Sedaj lahko samo upata, da ju bosta vsaj majhna štirinožca, ki tekata po dvorišču in vrtu in tudi sama čutita nekakšen strah. „Kaj nama sedaj ostane, ko da gledamo in čakamo, kaj se bo zgodilo. Sedaj je še nekako ‘mirno’, toda bog nas varuj, ko se bo začelo obilno jesensko deževje“, razlaga Jasna Vlašič, ki je jezna na odgovorne, da samo tako mirno spremljajo težave svojih državljanov. Ne gre namreč prezreti, da bi Jasna in Jasmina, ter vsi drugi lastniki hiš in vikendov morali biti že brez vseh skrbi. Po obljubah bi namreč morala biti sanacija plazu v tem trenutku že končana ali vsaj v polnem teku, a se v zvezi s tem ni premaknilo še čisto nič. Na terenu še vedno ni niti enega samega delavca ali stroja.

Vlašičevi sta ob prihajajočem slabem vremenu vse bolj zaskrbljeni, Jasna se sprašuje, kaj bo država zdaj rekla, kje se je pa tokrat zataknilo. „Tako sem se veselila napovedi začetka sanacije. Na hiši sem uredila fasado, saj sem verjela, da se bodo dela res začela in bomo lahko končno mirneje spali. Dela bi se po napovedih morala končati novembra, a sem ni bilo do danes nikogar od nikoder. Strah me je, kajti prihaja slabo vreme in bojim se, da se bo plazenje po dežju le še povečalo. Samo strahoma gledam in čakam, kaj se bo zgodilo“, žalostno ugotavlja Jasna Vlašič, ki je dosegla vsaj, da so se na zadnji seji ormoškega občinskega sveta o sanaciji plazišča spraševali tudi nekateri svetniki. Ormoški župan Danijel Vrbnjak je znova poudaril, da so na občini Ormož storili vse, a še vedno čakajo na podpis pogodbe o sofinanciranju ministrstva za okolje in prostor. Po županovem prepričanju, izvajalec ne more začeti delati, dokler jim država ne bo vrnila podpisane pogodbe o sofinanciranju. „Mi smo naredili vse, kar je v naši moči, sedaj pa tudi samo čakamo“ je še dejal župan Vrbnjak. Sicer pa so z ormoške občine pred dnevi, na zahtevo ministrstva, poslali sklep, da njihov poveljnik civilne zaščite odreja sanacijo. Na omenjenem ministrstvu, kjer zagotavljajo, da se bo sanacija vseeno začela še letos, so zagotovili, da izvajajo aktivnosti za možno sofinanciranje sanacije. Načrtujejo, torej da bo sanacija stekla še letos, a ljudem je dovolj obljub in zagotovil, saj več deset ljudi, med njimi nad deset otrok, saj so se v vas doselile mlade družine, še vedno živi v strahu in negotovosti, nevedoč, kaj jih čaka jutri in ali bo morda plaz ob večjem dežju pogoltnil tudi njihovo imetje, bog ne daj tudi njih.

Kot se spominjajo domačini, ki se upravičeno bojijo za svoje premoženje in tudi za življenja, se je plazenje prvič pojavilo nekje leta 2013, ko so v vinogradu Stanka in Danice Hanželič ugotovili, kot da podzemlje hrib dobesedno požira: kubiki zemlje, trta, drevje, sohe, ograja…, enostavno izginja v nič brez sledu. Izginilo naj bi skoraj 6.000 kubičnih metrov zemlje. In od takrat je praktično vsakodnevni pojav, da se čez noč v zemljo dobesedno pogrezne del hriba. Domačini razlagajo, da se najprej naredi razpoka dolžine tudi do 40 metrov, potem se vse skupaj ugrezne v globino, za več deset metrov. „Ne gre za navaden plaz, ker običajno je, da se premaknjena zemljina nabere tam, kjer se ustavi, v tem primeru pa dobesedno izgine v globino“, nam je razlagala Jasna Vlašič, ki si je pred leti, skupaj s hčero, na tem območju uredila domovanje. „Želela sem živeti v naravi in smo zato zapustile blok, beton, asfalt in mestni vrvež v Ormožu. Takrat ni bilo nič znano o kakšnem plazenju ali sploh kakšnih drugih težavah. Tudi ko se je začelo sem še vedno upala v najboljše, torej da se bo stanje umirilo. Žal ne, predvsem ponoči lahko samo poslušamo, kako poka in se lomi. Edino kar nam ostane je, da kličemo številki 112 ali 113, ter upamo, da se ne bo zgodilo najhuje“, dodaja naša sogovornica, katero je enako kot tudi druge sosede strah, da se ne bi pogreznili še njihovi domovi, kajti plazenje se vse bolj približuje njihovim domovom, do Jasne in Jasmine je še le kakšnih trideset metrov. Enako je z domom Slavka in Dragice Plohl, in še nekaterimi, ogroženih pa je največ vikendov in vinogradov, Rok Drinovec si je denimo kupil vinograd in parcelo, ki ju več ni, saj se je že vse pogreznilo…Tako Vlašičevi kot drugi krajani na vičanskem vrhu predvsem ponoči poslušajo pokanja v neposredni bližini. Ker se je najprej začelo dogajati na mestu, kjer je bil nekoč vhod v rudnik, so sedaj prav vsi prepričani, da so vsa ugrezanja povezana z njim, ker da bi po nekaj desetletjih odkar je rudnik zaprt, začeli popuščati tramovi, ki so držali rove. Starejši ljudje se spominjajo, da rudnik tudi ko je deloval nikoli ni bil v varnem stanju, ves čas so se srečevali z vdori vode, s slabim prezračevanjem…, sedaj pa vse skupaj čutijo tudi tisti, ki v času delovanja rudnika sploh niso bili rojeni. Domačini so se že pred tremi leti začeli obračati na ustrezne organe, na lokalno skupnost-občino Ormož, kjer trdijo, da sanacija rudnika ni v njihovi pristojnosti, sploh pa za takšen poseg nimajo denarja, potem na Inšpektorat RS za infrastrukturo. Tudi oni naj ne bi nikoli ukrepali, oz. naj domačinov nihče nikoli vsaj seznanil s tem, kaj se dogaja…

Trije rudniki: Vičanci, Sodinci in Podgorci
Arhivist Brane Oblak iz Zgodovinskega arhiva Ptuj je podrobneje raziskoval problematiko prleških rudnikov. V njegovem članku Okrajni premogovniki Sodinci, Vičanci in Podgorci lahko preberemo, da so v trikotniku Ptuj-Ormož-Ljutomer mladoterciarni sedimenti, v katerih so tudi premogovni sloji z debelino 0,50 m, zato so že v času med obema vojnama razni podjetniku tukaj kopali premog. Kot piše v članku, pa so bili sloji premoga zelo tanki, zato se je poslovanje pogosto končalo s finančnim polomom in prodajo rudoslovne pravice nekomu, ki ni prav dobro poznal razmer. Zadnji je rudnike pred vojno, med okupacijo in vse do nacionalizacije izkoriščal Ivan Havlas iz Ormoža. Po vojni pa je bila preskrba s premogom kritična. Na tem lokalnem območju bi potrebovali 20.000 ton letno, dobava pa je znašala 1.130 ton premoga. Zaloge niso zadostovale niti za gospodarstvo, kaj šele za gospodinjstva. Leta 1947, v časih administrativno centralistično upravljanje gospodarstva, je bilo ustanovljeno državno podjetje za eksploatacijo premoga, da bi pokrivalo lokalne potrebe po premogu. Država je takrat z državnimi plani določala celotno poslovanje – od cene do poslovnih partnerjev, podjetje je funkcioniralo skoraj kot državni organ. Država je odvzela podjetju skoraj vso amortizacijo in akumulacijo, nosila je tudi tveganje poslovanja. Takšen sistem se je začel opuščati po letu 1950, ko se je začelo nastajati delavsko samoupravljanje.
Brane Oblak v članku navaja, da je plan izkopa za leto 1948 v rudnikih znašal 2026 ton premoga, nakopali pa so ga 1652 ton. Izkopavanje je potekalo na primitiven način, brez tehnične ureditve in rudniške opreme. Primanjkovalo je menda tudi jamskega lesa in zaščitnih sredstev za opravljanje rudarskih del. Sprva so premogovniki zaposlovali 32 delavcev, kasneje pa že 61. V rudnikih je delalo okoliško prebivalstvo. Rudnik je ves čas posloval brez strokovnega vodstva. Potem ko so leta 1957 vendar le uspeli pridobiti direktorja Aleksandra Čučuloviča, ki je bil po izobrazbi rudarski tehnik, je le-ta skupaj s še enim rudarjem leto za tem umrl v nesreči v rudniku. V rudniku so imeli ves čas poslovanja težave z doseganjem norme, z vdori vode in s slabim prezračevanjem v rovih. Čeprav so bili narejeni načrti za posodobitev rudnika, ti niso bili nikoli realizirani. Proti koncu leta 1958 so rudnik dokončno zaprli.

Tags: ,

0 Comments

Leave a Comment

error: