Najprej ostali brez strehe nad glavo, nato brez žene, mame in babice

Družino Šneberger s Trubarjeve ulice 2 na Ptuju v tednu dni prizadeli dve tragediji; Pokojno Hermino jim nihče ne more vrniti, lahko pa jim pomagamo obnoviti pogorelo hišo

Žalostno je bilo pred dnevi na novem ptujskem pokopališču. Množica svojcev, na čelu z možem Hugojem, hčerko Darjo in njeno družino, ter mnogimi drugimi sorodniki, prijatelji, znanci in sosedi, se je namreč poslovila od izjemne osebe, kot so nam mnogi povedali, od Hermine Šneberger, ki je bila rojena 3.12.1948. Zraven je bilo tudi veliko znanih in manj znanih Ptujčank in Ptujčanov, ki jim je pokojna Hermina v otroštvu pomagala pri vzgoji v ptujskem vrtcu, kjer si je zaslužila pokojnino, katero je uživala od leta 2005. Slovo od prehitro umrle Hermine je boleče predvsem za njene najbližje, ki jih je v tednu dni, med 9. in 16. februarjem spremljala velika smola. V dveh februarskih nedeljah, se v najstarejšem slovenskem mestu, kjer so v teh dneh na vsakem koraku njihovi prepoznavni kurenti, se to ne zgodi pogosto, da se eni družini pripetijo dve tragediji.

Najprej, v nedeljo, 9.2. okoli 21. ure, je zagorelo ostrešje njihove meščanske vile, starejše a generalno prenovljene stavbe, na Trubarjevi ulici 2 na Ptuju. Kljub močnemu vetru in nekoliko nedostopnem terenu, je gasilcem požar uspelo pogasiti, a škode v celoti niso mogli preprečiti. Poleg tega, da je ostrešje in zgornji del hiše zgorel, je voda uničila vse spodaj, kajti v starejših stavbah ni betona, ki bi preprečil pretok vode. Poveljnik PGD Ptuj in vodja sinočnje intervencije Primož Korošak nam je povedal, da so gasilci na kraj dogodka izvozili v roku štirih minut: »Sodelovalo je 39 gasilcev PGD Ptuj, PGD Podvinci in PGD Grajena, z osmimi gasilskimi vozili. Gašenje je trajalo od okoli 21. ure zvečer do okoli 2. ure zjutraj.« Požara na ostrešju objekta so se gasilci lotili predvsem z zunanjim napadom, večino dela so opravili s pomočjo gasilske avtolestve, ki se je pokazla kot dobrodošla v takšnih intervencijah. Poskušali so gasilci tudi z notranjim napadom, vendar je bilo iz notranjosti stanovanjske hiše do ostrešja težko dostopati.

»Veter nam je oteževal delo in ogenj podpihoval. Če vetra ne bi bilo, bi imeli več časa. Tudi zaradi vremena se je ogenj razširil na takšno površino, zgorelo je čez 100 kvadratnih metrov ostrešja. Drugi razlog je bil sam način gradnje; v meščanskih vilah so visoka podstrešja težko dostopna,« je povedal Korošak, ki je dodal, da je šlo za kar zahtevno intervencijo, v kateri se je gasilska avtolestev, nabavljena leta 2018, izkazala za zelo uporabno. Notranjost hiše v samem požaru sicer ni bila huje poškodovana, je pa precej škode nastalo sekundarno, torej s samim gašenjem oziroma z vodo in sajami. Zato tudi tako visoka materialna škoda, katera po prepričanju gospodarja Hugoja znaša med 90.000 in 100.000 evrov. Iz Policijske uprave Maribor so potrdili, da naj bi ogenj, ki izbruhnil na podstrešju, po nestrokovni oceni povzročil za najmanj 90.000 evrov. Policisti in kriminalisti so dan po požaru opravili ogled kraja požara, kjer so ugotovili, da je ostrešje zagorelo zaradi pregretja dimniške tuljave. O svojih ugotovitvah so s poročilo seznanili pristojno tožilstvo, s čem je zanj zadeva zaključena, za nesrečno družino pa se šele začenja.

Že pred uničujočim požarom, ki je družini Šneberger nedvomno spremenil življenje, so 19. januarja letos morali v ptujsko bolnišnico odpeljati 71-letno ženo, mamo in babico Hermino, za katero so jim dva dni pozneje sporočili, da boleha z neozdravljivo boleznijo in da bržkone nikoli več ne bo prišla živa domov. To se je nato, teden dni po požaru, tudi uresničilo, saj Herminino srce ni zdržalo. Čeprav je to bil izjemno žalosten dogodek, ki si ga njeni najbližji nikoli ne bodo pozabili, pa mož, 76-letni Hugo, hčerka Darja, zet Sandi, vnuka, 20-letni Leon in 15-letni Sašo, ter 84-letna prijateljica družine Marija, ki je pri njih že od Hugojevega otroštva, morajo živeti naprej. A ker so v požaru ostali brez strehe nad glavo in praktično brez vsega kar potrebujejo, jim je nedvomno potrebna širša družbena pomoč. Smola pri vsem je še večja, da hiša, katero so lepo obnavljali in urejali četrt stoletja, da bi lahko naj bili ponosni, ni bila zavarovana, kar pomeni, da nobene odškodnine ne bo.

Kljub temu popolnoma duševno strti Hugo verjame v ljudi in je prepričan, da bo s svojimi najbližjimi znova zaživel kot se to spodobi. Verjame, da jih bo pokojna Hermina pri tem spodbujala in držala skupaj. „Hudo je, če človeka v teko kratkem času zadenejo dve hudi tragediji, kot je to primer pri nas. Tukaj žal ne moremo nič, moramo pa živeti naprej in se znova boriti, čeprav sva z mojo Hermino pričakovala, da bomo po dokončni ureditvi hiše, vsaj še nekaj let skupaj uživala sadove najnega skupnega dela in ustvarjala. Usoda, žal ni hotela, da bi temu bilo tako“, nam pove Hugo, ki se je leta 2000 upokojilo kot zasebni obrtnik elektro stroke. Ob vseh pritiskih ga sedaj še posebej fascinira odnos ljudi, od sosedov, prijateljev, sorodnikov, do odgovornih oseb v lokalni skupnosti in pri humanitarnih organizacijah, ki so jim nemudoma priskočili na pomoč. „Vsi pomagajo na različne načine, kakor pač lahko, tudi denarno. Ker v hiši ne moremo bivati, nam je vnukov prijatelj odstopil stanovanje, kjer je hčera z družino, gospa Marija je pri sosedih, jaz pa sem povsod po malo. Poskrbljeno je tudi za sušenje namočenih sten ni stropov, nato sledi vnovična generalna prenova že prenovljene hiše. Ob vsej tej veliki katastrofi, kateri je sledila še smrt žene, ne morem mimo vseh teh ljudi, ki so že opravili nad 700 ur prostovoljnega dela“, s solzami v očeh razlaga Hudo. Pohvalil je naš sogovornik tudi gasilce, ki so se borili za njihovo hišo, ter vse druge, ki so jim priskočili na pomoč pri takojšnji sanaciji objekta, da škoda ne bi bila še višja. Hišo so začasno pokrili s folijo, v notranjosti sušijo vlago, uredili so okolico, da bodo lahko začeli voziti materiale za obnovo hiše, najprej strešno konstrukcijo in streho, nato počasi vse ostalo. Izvedeli smo tudi, da so finančna sredstva najprej pričeli zbirati na pobudo ptujskega društva upokojencev, nato so se jim pridružili v Območnem združenju Rdečega križa Ptuj. Družini pomaga tudi Mestna občina Ptuj, ki je za izsuševanje vlage posodila dva izsuševalnika, bodo pa pomagali tudi s sredstvi iz proračunskih rezerv. Koliko še ne vedo. Streha bo še nekaj dni pokrita s folijo, zatem bodo začeli z deli. Strešno kritino bodo pripeljali iz Dominikanskega samostana, pravi Janez Merc, poveljnik CZ MO Ptuj.

„Res moram še enkrat zahvaliti vsem, ki so nam doslej tako ali drugače pomagali. A čeprav mi je zelo hudo in nikoli si nisem mislil, da bom koga prosil za pomoč, moram odkriti povedati, da nam je potrebno še veliko materialov, od lesa do drugih gradbenih materialov, seveda tudi vsak evro nam je dobrodošel“, pove za slovo Hugo Šneberger

Pomagajmo!

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati družini Šneberger s Ptuja, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za družino Šneberger, sklicna številka 7232. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: