ponedeljek, 6 aprila, 2020

Na Vanekovem ekološkem večeru o varovanju narave v Sloveniji pred sto leti in danes

Po praznovanju stoletnice pridružitve Prekmurja k matičnemu narodu, ki so ga obeležili s številnimi prireditvami in dogodki, v Prekmurju letos nadaljujejo s praznovanjem še ene stoletnice, in sicer varstva narave v Sloveniji. Letos namreč mineva stoletnica Spomenice, prve pomembne pobude slovenskih znanstvenikov k varovanju narave, ki je takrat pozvala k varstvu naravnih spomenikov ter k zaščiti živalskih in rastlinskih vrst. Januarja leta 1920 je namreč trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani napisalo Spomenico in pozvalo Pokrajinsko vlado Slovenije, naj začne sistematično varovati naravo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tem namenom je Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na tradicionalni Vanekov ekološki večer, v Pokrajinsko in študijsko knjižnico v Murski Soboti, povabila mag. Matjaža Ježa, ki prisotno publiko popeljal med predavanjem na sam začetek organiziranega varstva narave na naših tleh. Ob tem je dr. Klaudija Sedar v PiŠK Murska Sobota pripravila priložnostno razstavo gradiva o naravnih zakladih v Pomurju, ki se jih je dotaknil tudi predavatelj. Pri tem je spomnil tudi na stoletnico rojstva Mirka Šoštariča, ki je pomemben za varstvo narave v severovzhodni Sloveniji.

Tako je prvi letošnji Vanekov večer z naravovarstvenikom, mag. Matjažem Ježom bil namenjen predvsem varstvu narave v Pomurju in na Pohorju. Kot velik zagovornik varstva narave v današnjem času, je upokojeni profesor biologije in magister bioloških znanosti,Matjaž Jež, ki živi v Mislinji, kjer vodi Društvo narava Pohorja in se posveča ohranjanju narave, navdušil prisotne. Mag. Jež je zlasti v severovzhodni Sloveniji znan kot varuh narave, ki je v obdobju od 1978 do 2012 bil kot naravovarstvenik zaposlen v Mariboru – najprej na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, po letu 2002 pa na Zavodu RS za varstvo narave, ki ga je vodil med letoma 2002 in 2012.

Poklicno se je ukvarjal z raziskovanjem in vrednotenjem narave, predvsem na območju severovzhodne Slovenije – od Pece do Lendavskih goric ter od Goričkega do haloških gričev. S pomočjo sodelavcev se je ves čas trudil ozaveščati tamkajšnje prebivalce o varovanju in ohranitvi naravnih vrednot in jih zakonsko zavarovati kot krajinske in regijske parke, še zlasti Muro in Pohorje. Matjaž Jež objavlja strokovne in poljudne članke, piše scenarije za naravoslovne filme, fotografira in predava.

Po njegovem mnenju so naši predniki že pred 100 leti vedeli, da je narava v Sloveniji izjemna in da to pomeni veliko odgovornost takratne generacije. Prvi naravovarstveni ukrepi segajo sicer že v leto 1838, takrat je bil namreč izdano priporočilo za zavarovanje blagajevega volčina, ki raste po Balkanu, njegova najbolj severna rastišča pa so v Sloveniji. Zahteve takratne Spomenice so bile štiri in sicer: Ustanovijo naj se varstveni parki; Zavaruje naj se rastlinske in živalske vrste, Varuje naj se podzemne jame in njeno živalstvo ter Spodbudi naj se širšo javnost za varstvo narave. V Spomenici je bilo tudi poglavje o financiranju odseka za izvajanje nalog za dosego ciljev oziroma upravljanje. Takrat so predlagali nekaj deset rastlinskih in živalskih vrst, da bi se jih zavarovalo, do danes se je seznam zavarovanih vrst napolnil do nekaj tisoč. Predlagali so ustanovitev parkov: Alpski varstveni parki, Sredogorski ali gorski varstveni parki (Pohorski pragozd, Kočevski pragozd, Snežnik) in Barjanski varstveni park. Za varovanje dela Alp je bil kasneje ustanovljen Triglavski narodni park. Danes je narava Slovenije zavarovana še v treh regijskih, 49 krajinskih parkih, 56 naravnih rezervatih in 1.164 naravnih spomenikih, ki skupaj obsegajo 13 odstotkov slovenskega ozemlja. Žal se je tudi seznam zavarovanih vrst od takratnih nekaj deset povečal na tisoče, kar priča, o večji ogroženosti narave v današnjem času.

Na Vanekovem ekološkem večeru, kjer je prisotne pozdravil tudi predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Ernest Ebenšpanger, je beseda seveda tekla tudi o mokriščih Pomurja in Pohorja, med katerimi je pomembno poudariti svet ob Muri in Lovrenška jezera na Pohorju. Mokrišča so zibelka biotske raznovrstnosti, med najpomembnejšimi pa so ravno celinske vode s poplavnimi mokrišči, ki jih je potrebno še kako ohranjati. Veliko moč pri ohranjanju narave pa imajo poleg naravovarstvenikov tudi lokalne skupnosti in ljudje, ki tu živijo. Ogroža pa jo pohlep, kljub temu, da je sama ohranjena narava, za človeštvo vredna veliko več, kot uničena. Mimogrede, že več kot 40 let, 2. februarja obeležujemo svetovni dan mokrišč. Ob letošnjem dnevu mokrišč se je pohoda ob mokriščih reke Mure udeležilo več kot 700 ljubiteljev narave.

Kdo je Mirko Šoštarič (1920–1999)?

V Slovenskem biografskem leksikonu zasledimo, da je Mirko Šoštarič strokovnjak za varstvo narave. Rodil se je 10. aprila 1920 v Mariboru, veterinarju Ivanu in Marjeti (Lapat), kjer je leta 1999 umrl. V Mariboru je med leti 1927–31 obiskoval osnovno šolo in nato realno gimnazijo. Maturiral je leta 1940, nato služboval pri gozdarski upravi v Beogradu. Na mariborski ekonomski fakulteti, leta 1945 začetega študija ni končal, je pa ves čas po vojni bil zaposlen v Mariboru, in sicer: Jugopetrol 1945/47, Talis 1947/49, Zadružna zveza 1949/52, Drava-eksport 1952/56, Talis ponovno 1956/60, Zavod za ekonomiko 1960/64, Zavod za spomeniško varstvo (varstvo narave, kot zunanji sodelavec), od 1964 do upokojitve.

Šoštarič je napisal okrog 30 prispevkov, razprav, v glavnem o varstvu narave in krajine v publikacijah: Dialogi (1965, 363–9), Naš vrt 1965, Planine ob meji 1953–69, Planinski razgledi (1963, 34–44), Tov 1965–6, Turizem na Pohorju 1967, TurV 1963–7, Varstvo narave 1963–9 (zlasti: 1965, 81–9; 1966, 107–14; 1967, 171–8), V Mrbariboru je med leti 1966/68 sodeloval pri prvih osnutkih novega zakona o varstvu narave; pripravil odločbe, da se zavarujejo: pragozd (Donačka gora, Pohorje), hrastov gozd (Cigonca), stara drevesa (Gornja Radgona, Radlje, Slov. Bistrica), okolje (Negovsko jezero). Sestavil je elaborate o varstvu narave (vrednotenje krajine, zeleni pasovi) za občine: Celje, Ljutomer, Marribor, Ormož, Ptuj, Radlje; za zahodno Pohorje. Z referati se je udeležil simpozijev: Piran 1965 (O pojmu pokrajine; O varstvu narave kot elementu prostorskega načrtovanja), Čîngovo na Slovaškem 1966, Plitvička jezera 1967 (O posledicah posegov v naravo). Aktivno je delal v odborih in komisijah za varstvo narave v družb. organizacijah, občinskih odborih, Gospodarski zbornici Slovenije, turističnih društvih, z gozdarji, lovci…