Ko se ženska zaljubi v zemljo in gozd…

Mojca Kosar iz Spodnje Ščavnice edina ženska med štirinajstimi najbolj skrbnimi lastniki gozdov v Sloveniji

    Kot je znano je Zavod za gozdove Slovenije na posebni prireditvi na Srednji lesarski in gozdarski šoli Maribor podelil letošnja priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov. Vsako leto izberejo 14 najbolj skrbnih lastnikov gozdov in letos je to 13 posameznikov in ena skupnost lastnikov gozdov, ki so priznanja prejeli za aktivno in zgledno gospodarjenje z gozdom ter dobro sodelovanje z javno gozdarsko službo. Šlo je za tradicionalno, že 21. prireditev, na kateri se zavod zahvali tistim, ki zgledno skrbijo za svoje gozdove. Doslej so podelili priznanja že 280 od trenutno približno 413.000 lastnikov gozdov v Sloveniji, letos je med dobitniki tudi ena ženska, in sicer predstavnica OE Murska Sobota, Mojca Kosar iz Spodnje Ščavnice. Vsako leto sicer priznanja dodelijo po enemu predstavniku iz vsake območne enote. „Aktivno delo z gozdom zvišuje njegovo kondicijo in pripravljenost na vse ujme, ki jih povzročajo klimatske spremembe,” je pred podelitvijo povedal direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem.

   Lastnica gozda, Mojca Kosar domuje s svojo družino, možem in tremi šoloobveznimi otroki v Spodnji Ščavnici nedaleč od Gornje Radgone. Z možem Robertom obdelujeta 31 hektarjev njiv. Na kmetiji pridelujeta izključno pridelke, kot so ječmen, pšenica, soja in oljne buče, ki jih nato tudi prodata. Kmetija, ki se po domače imenuje tudi Jageričeva, in sta podedovala po Robertovemu očetu. je pod spomeniškim varstvom. V letu 2011 se je družina vselila v novo hišo, katero, enako kot tudi druge objekte ogrevajo z lesnimi sekanci iz lastnega gozda. Na poljih in v gozdu delata družno skupaj, Robert je tudi zavarovalniški zastopnik. Mojca, ki se je zaljubila v zemljo in gozd, je v letu 2017 zasegla tretje mesto na izboru za naj mlado kmetico Slovenije. V letu 2019 se je udeležila tekmovanja v spretnostni vožnji z traktorjem in prikolico. Aktivna je tudi v Društvu podeželskih žena Gornja Radgona. Mojca je sicer končala srednjo vrtnarsko šolo v Celju in nadaljevala študij agronomije. Kot diplomirana inženirka agronomije znanje z veseljem uporablja pri vrtnarjenju v visokih gredah in rastlinjaku.

    Kot je v obrazložitvi za njeno visoko priznanje povedal revirni gozdar na radgonskem območju, Boštjan Režonja, Mojca in Robert Kosar, ki imata v lasti tudi dobrih 10 ha gozda, imata opravljen tečaj za varno delo s traktorjem, Robert pa še tečaj za varno delo z motorno žago. „Delo v gozdu opravljata 7-tonsko vitlo Uniforest 70 GH in motorno žago Husqvarna 562 XP. Pri delu poskrbita za varnost, saj uporabljata vso zaščitno opremo. Mojca se je udeležila tudi tečaja iz nege mladega gozda v organizaciji ZGS KE Radenci, ki je potekalo na kmetiji Cetl na Spodnji Ščavnici“, je razložil Režonja, s katerim Mojca in Robert odlično sodelujeta, enako v gozdu gozdarita v sodelovanju z ZGS KE Radenci. Gozdove sicer imata v katastrski občini Spodnja Ščavnica in Lomanoše.

    „Imata mešane sestoje, kjer prevladuje bukev z ostalimi plemenitimi listavci. Prevladujoča združba v njihovih gozdovih je Castaneo Sativae – Fagetum na pobočjih z južno in vzhodno ekspozicijo. Lesna zaloga je 330 m3/ha. Ker je v teh gozdovih rasel jesenov debeljak, ki ga je v preteklih letih napadel jesenov ožig, je bilo potrebno obolela dreves posekati in osnovati nov umetno osnovan sestoj z hrastom, javorji, češnjo v velikosti skoraj 1 ha. Skupaj z nego mladja izvajata tudi ostale negovalne ukrepe. Prav tako v njenem gozdu najdemo drevesa, ki jih po dogovoru z revirnim gozdarjem pustita zaradi ptičev in ostalih vidnih ter nevidnih prebivalcev gozda“, je še dejal revirni gozdar Boštjan Režonja, ki dodaja, da si gozdarska stroka lahko le želi še več takih lastnic gozda!

    Mojca Kosar iz Spodnje Ščavnice je sicer že od malih nog zelo navezana na zemljo, saj je z drobnimi kmečkimi opravili na zemlji začela že na domači kmetiji v rodnem kraju Mihovce pri Kidričevem na Dravskem polju. Zato ni čudno, da je končala srednjo vrtnarsko šolo v Celju in zatem iz poljedelstva in vrtnarstva še diplomirala na takratni Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru. Potem, ko se je pred 17 leti primožila v Ščavniško dolino pri Gornji Radgoni, kar je sad ljubezni na prvi pogled na eni od prijateljičinih zabav iz teh krajev, pa je v smislu ljubezni do kmetijstva, zlasti pa zemlje, samo še rasla. Od leta 2016 je tudi nosilka 31-hektarske poljedelske kmetije; nekoč Jageričeva kmetija, ki je veljala za daleč največjo v bližnji in daljni okolici, pa premore tudi dobrih 10 hektarjev gozda. Njena največja ljubezen sta zemlja in gozd, njuna usmerjenost kmetije pa je: poljedelstvo s konzervirajočo obdelavo.

    Mojca je torej že od malih nog  e zelo navezana na zemljo, saj je z drobnimi kmečkimi opravili v in na njej, ki je – poudarja, vir življenja vsega, kar nas obkroža. Nekoč Jageričeva kmetija, ki je pod spomeniškim varstvom, kar Kosarjevim dela samo sive lase. Sprva so namreč pitali do 100 prašičev. Načrtovali so novogradnjo hleva, da bi dejavnost razširili, a jim toga zakonodaja na področju spomeniško zaščitenih kmetij tega ni dovolila, zato so načrt opustili, s tem pa povsem tudi pitanje. Tudi pri gradnji nove hiše so imeli nemalo težav, saj jim je bila točno odmerjena višina in velikost hiše, dvokapni naklon strehe, število, razporeditev in velikost oken. Ker je mogočne stare objekte, ki jih že načenja zob časa, nemogoče in tudi brez kakšne nove vsebine – katere pa nimajo v načrtu, nesmotrno obnoviti, se bodo slej ko prej sesedli vase. Pridna in skrbna gospodinja Mojca, ki je – tako kot vsaka mama, ponosna na svoj mladi rod – na 12-letno Moniko, 11-letno Ajdo in 7-letnega Filipa, vsi so glasbeno nadarjeni in igrajo od kitare, violine do bobnov, s traktorjem tako rekoč na njivah v bližnji okolici, nekaj pa jih imajo tudi v zakupu v uro vožnje oddaljeno Apaško dolino, opravi vsa dela. Zato jo v okolici poznajo kot »traktoristko«. Samo razvoz gnojevke, katere pogodbeni zakupniki so, in pa škropljenje je v domeni moža. Tudi po njeni zaslugi so se v tehnologijo obdelave tal povsem usmerili v neposredno, direktno setev. Čeprav – ali pa predvsem zato, ker v Ščavniški dolini prevladujejo težka tla, že 17 let pri hiši ne uporabljajo pluga. Pravi, da je kombinacija podrahljalnik-vrtavkasta brana in sejalnica – ob skrbi za dobro založenost rudnin v zemlji, najboljša za zares vrhunske pridelke. Na nje so upravičeno ponosni! Tudi v novem programskem obdobju usmerjeni v operacije KOPOP pridelujejo pšenico, sojo, buče in ajdo. Potem, ko nimajo več prašičev, pa je z njihovih polj izginila koruze, ki je – ugotavlja, velik porabnik vode – te pa na prodnatem Apaškem nikoli ni dovolj, ob njenem jesenskem spravilu pa s stroji preveč zbijajo okoliška težka tla in uničujejo njeno zračnost in humus. Ker je s kmetijo tesno povezana, kajpak zanjo vodi tudi vso potrebno dokumentacijo. Poleg DPŽ Gornja Radgona, je tudi članica gornjeradgonskega strojnega krožka, pa kmetijske zadruge, sicer pa so v domačem kraju zelo povezani in sta z možem redna udeleženca kar nekaj izletov, ki jih vsako leto organizirajo. Rada se na ekskurzijah pridruži tudi kmeticam ali strojnemu krožku.

   Čeprav ji dela ob številni družini in na kmetiji nikoli ne zmanjka, pa svoje največje ljubezni    – vrtnarstva, nikoli ni zanemarila. Na visokih gredah, ki so lično razporejeni okrog hiše, ki je na robu drevesnih sestojev in ji zaradi zlitja z naravo dajejo dodatno pestrost, prideluje praktično vso zelenjavo. Mož ji je predlani kupil tudi večji rastlinjak. Ob tem, da rada kuha, peče in bere, je mora še najbolj strastna pri zlaganju sestavljank…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: