Minilo je 28 let od smrti dobrotnika iz Negove; Ne moreš verjeti, koliko Ivekovih besed se je uresničilo; Čeprav je bil preprost, neizobražen, pa je pri dosti čem imel prav; Tudi o spreobrnjencih, ki so res najslabši…
Danes mineva 28 let odkar je na Binkoštno nedeljo, 7.junija 1992, v Jurovskem Dolu bil ubit znani dobrotnik iz Negove, Ivan Kramberger. Med številnimi velikimi ljudmi, ki jim je slikovita Negova nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet, je eden glavnih dobri človek Ivan Kramberger. Njegov rojstni kraj je Ženjak pri Benediktu. Leto 1936 je bilo prav posebno, saj se je materi Jožefi in očetu Francu 4. maja (na isti dan 44 let pozneje je umrl njegov vzornik Tito op.p.) rodil sin Ivan, še slutila nista, da bo njun sin Ivek postal tako dobrodušen in velik človek. Rodil se je v družini enajstih otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. OŠ je obiskoval v Voličini in po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani, dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k dimnikarju Papiču. Ko je bilo potrebno iti v vojsko se je zaljubil in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam je opravil šoferski izpit za tovornjak. V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Medaljo mu je dal sam maršal Tito. Ko se je vrnil iz vojaščine v domovino, se je odločil da gre »s trebuhom za kruhom« v tujino. Pot ga je vodila preko Gradca, kjer je delal v opekarni. Ker je bilo delo težko se je odločil, da gre v Nemčijo. Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca.
Zatekel se je v taborišče za tujce, tam je z veliko sreče in ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili in pot je nadaljeval v Duisburg, kjer je kmalu dobil službo v mehanični delavnici. Delal je tudi v kemični tovarni, tam je delal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital. Ko je v bolnišnici zagledal zdravnike v belih haljah, si je tudi on želel, da bi si jo enkrat oblekel. V bolnišnici je delal vse; bil je vzdrževalec, hišnik. Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil nekaj izboljšav. Naredil si je tudi avto iz odpadnega materiala. Poimenoval ga je Bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Ravnatelj bolnice je opazil njegove izboljšave in poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe in ga zaposlil v oddelku za dializo. Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je tudi pomagal svoji rodni domovini Jugoslaviji z pošiljkami zdravil in raznim bolnicam podaril 41 dializnih aparatov in to v bolnišnice v Srbijo, na Hrvaško, na Ptuj, v Maribor, Mursko Soboto…
Leta 1972 se je vrnil v domovino in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo, kjer sta pomagala veliko ljudem, saj sta ustanovila društvo za pomoč revnim. Ko sta se pripravljala na nove akcije, mu je umrl oče. Po 20 letih garanja v Nemčiji sta se odločila, da si ob Negovskem jezeru zgradita svoj topel dom. Vrnila sta se v domovino. Leta 1984 sta odprla gostišče ob Negovskem jezeru in na spominsko ploščo je napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni…« Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se njima je rodil prvorojenec in poimenovala sta ga Ivan. Kmalu je mali Ivan dobil vzdevek Ivek II. Svojega sina Iveka je imel tako rad, da mu je posvetil knjigo spominov Trnova pot. Z njim se je hotel vsakemu pokazati. Ljudje so v množicah prihajali k Negovskemu jezeru, saj je znal narediti šou. Ker je imel zelo rad živali si je ob domu naredil manjši živalski vrt. Z opico, ki je kmalu postala njegov talisman je po Sloveniji prodajal svoje knjige. Napisal je 10 knjig, med njimi najbolj znana Trnova pot. Tudi v Sloveniji si je naredil avto iz starih delov. Začela se je kriza v Jugoslaviji in na vse hudo, kar se mu je zgodilo v življenju se njima je leta 1990 rodil drugi sin Denis z Downovim sindromom.
Čez noč se je odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Za predsednika ni bil izvoljen, dobil pa je podporo skoraj 20% volivcev, kar pa pomeni, da ga je volil vsak peti Slovenec. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu od kandidatov podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil.« Leta 1991 mu je umrla mama. Začela se je vojna za svobodno Slovenijo in tudi tukaj je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. In na binkoštno nedeljo 7. junija 1992 proti večeru je krogla v Jurovskem Dolu pretrgala burno in polno življenjsko pot 56 – letnega Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici v kateri ne počiva, pa je zapisano: »Kramberger Ivan 1936-1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga na farnem pokopališču v Negovi in še nebo je jokalo, ko so ga položili k zadnjemu počitku. Kot rečeno; V svojem življenju je za uboge in revne dal več kot pol milijarde evrov. In kot je dejal dr. Anton Trstenjak se takšni geniji rodijo na vsakih 100 let…
Dobri človek iz Negove, ki je našo krizo in težave napovedal, bi marsikje po svetu že bil blaženi, če že ne svetnik, pri nas pa so ga elite že pozabile. Očitno bodo držale trditve mnogih, da se takšen genij rodi vsakih 100 let! Toda, nekomu je bil na poti in je moral umreti. Kot bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred nekaj približno 10.235 dni ali pred 28 leti; Bilo je na Binkoštno nedeljo, 7. junija leta 1992, ko je bil tragično umorjen dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat Ivek iz Negove. Pastirčka, viničarja, dimnikarja, izumitelja, dobrotnika, gostilničarja, pisatelja in končno politika, vse to je bil dobri človek iz Negove, ki se je od rojstva v revščini prebil do kandidata za predsednika države, je tiste usodne nedelje, 7. junija 1992, na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu zadela krogla, in stekla je prva „politična kri“ v samostojni in demokratični Sloveniji.
Kako cenjen je bil pokojni Ivek, kot so ga mnogi imenovali, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu slovenski volivci, brez kakršnekoli strankarske podpore, kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu namenili kar 20 odstotkov glasov, s čem je človek z opico in otroškim vozičkom, močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil. Kako priljubljen med Slovenci in ne le Slovenci je bil Ivan Kramberger, so pokazali tudi več deset tisoči obiskovalcev (uradno se je zgodilo, da je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz cele Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je Ivek ustvaril lepo družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in menda sploh severovzhodne Slovenije. In gotovo je velika večina obiskovalcev prišla zgolj zaradi Iveka ter njegovih številnih znamenitosti, in ne zaradi gostilne ali Negovskega jezera.
Toda tistega toplega nedeljskega popoldneva v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je priljubljeni Negovčan resno pripravljal, se je zgodilo prav tisto, kar je Ivek večkrat napovedoval, ker da bi ga že prej poskušali umoriti, na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na neko veselico v Jurovski Dol in vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel rad Slovence in rad se je z njimi družil. Žal pa ni dočakal, da bi se pošteno začela, ne veselica in ne njegov nastop v njemu svojstvenem stilu. Petnajst minut pred devetnajsto uro je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivekovih prsi se je razlila kri, prva demokratična kri v Sloveniji, kot so nekateri trdili, a kljub temu nihče ni mogel dojeti, da je Ivek nekaj sekund po strelu izdihnil. Nihče se sicer ne spominja, katere besede so zadnje prišle iz Ivekovih ust, a zanesljivo je bilo nekaj v stilu: “Varujte mi mojo Slovenijo”, kot je v svojem razburljivem življenju pogosto poudarjal. Tako je odšel ‘večni’ Ivek Kramberger, ki sedaj že 28 let mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje, in zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni državi Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji in Ivek je moral oditi. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, se še vedno mnogi sprašujejo: Ivek, kdo in zakaj te je umoril, saj praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil vinjeni domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi?!
Ivan Kramberger je bil izredna in samonikla osebnost v slovenskem medijskem in političnem prostoru. Kot delavec je služil v Nemčiji, kjer je iznašel in patentiral vrsto tehnologije stroja za dializo. Finančna sredstva, ki jih je s tem dobil, je delil med revne slovenske prebivalce, seveda pa je pomagal tudi bolnišnicam in drugim ustanovam v Sloveniji in bivši SFRJ. S svojo ženo in otroki je živel zelo skromno, znan je bil tudi po tem, da je vozil avtomobile, ki jih je izdeloval sam. Kot ljudski človek je imel mnoge politične govore, najpogosteje na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer ni izbiral besed kritike na aktualno oblast in zlasti pretekli režim, kot je sam pravil. S podporo ljudskih glasov je kandidiral na volitvah za predsednika RS leta 1990 in prejel 18.5 odstotkov glasov, na naslednjih volitvah, dve leti pozneje, ko so javna mnenja kazala na še boljše rezultate, je postal trn v peti takratni eliti, tako levici kot desnici, predvsem vsem, ki niso imeli dobrih namenov s Slovenijo. Ivek je pravzaprav današnje stanje v deželici na sončni strani Alp napovedoval že pred dobrimi enaindvajsetimi leti in zato je, očitno moral pod zemljo…
Žal, ne le Ivek, temveč tudi spomin na velikega človeka počasi, a vztrajno tone v pozabo. Vsakdo se ga spomni le še ob kakšni obletnici ali ob volitvah. Predvsem tone v pozabo njegovo dobro delo. Čeprav obstajajo razni skladi, je to premalo, da se v zavesti Slovencev ohrani mit o Iveku, dobrem človeku iz Negove. Slovenci žal pozabljamo, koliko sredstev je namenil v humanitarne namene, koliko je pripomogel k dvigu socialne stiske in v končni fazi je bil sotvorec slovenske samostojnosti, demokracije in pravne države, katero je veliko prehitro zapustil. Bil je človek, ki je ob prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja, pomagal pri ustvarjanju demokratizacije družbe. Čeprav njegova dejanja, niso tako velika kot denimo od drugih tvorcev samostojnosti, je pa nagovarjal ljudi na javnih shodih. Njegova želja po samostojnosti se je kazala v njegovih karizmatičnih govorih, ki jih je prirejal predvsem v Ljubljani, a tudi po manjših slovenskih krajih in mestih. Povsod, kjer se je pojavil, se je zbrala množica ljudi. Nobenemu drugemu ni uspevalo privabiti takšnih množic na trge, ulice in mesta naše male države. Splošna raja je verjela v mit z imenom Ivan Kramberger, verjela je, da je lahko preprosti človek graditelj demokratičnega sistema.
Splošna raja je potrebovala človeka, ki bi jih zastopal, ki bi njihove želje upošteval in jih uresničil. Ljudje so verjeli, da je lahko Ivan Kramberger tisti, ki bi vodil samostojno Slovenijo, vse do usodne Binkoštne nedelje, leta 1992 , ko je za zmeraj nehalo biti srce velikega dobrotnika iz Negove, ki se ga še posebej spominjajo nešteti ledvični bolniki, saj je z inovacijami in patenti na dializnem aparatu, rešil mnogo življenj…
Še danes, ko bi mnogi najraje videli Iveka na čelu obobožene deželice, tudi tisti spreobrnjenci, ki mu nekoč niso ničesar verjeli, prikimajo Ivekovim takratnim trditvam; “Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, povem vam, toliko revežev, toliko bogatašev, slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.” Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. In to je bila nekakšna Ivekova zvočna prerokba, ki se nam je medtem zgodila v polni meri, vse pa čutimo že nekaj let in bomo še…
In to kar je Ivek napovedoval, nekaj o pokvarjenih in spreobrnjenih Janezih, sta tudi uradno posnela režiser Igor Likar, snemalec Jože Pirman ter sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič in Darja Hlavka Godina. V večini so uporabili neobjavljene posnetke, med drugim tudi: „Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu – bi dež ropotal po njih kot hudič! Ampak da me zdaj ne boste narobe razumeli: Jaz ne šinfam tistih komunistov, ki so pošteni. Niso vsi komunisti lopovi, Dragi Slovenci. Tako kot tudi niso vsi duhovniki pokvarjeni. Dragi Slovenci, kaj hočem reči. Kar se Janez nauči, to Janez dela. Pri nas pa se je najlažje naučit spreminjat prepričanje. In če se Janez nauči spreminjat svoje prepričanje, če se nauči obračanja za koristmi, bo to počel nenehno. Na vaš račun. Vid’te ti so najbolj pokvarjeni. Danes je komunist, jutri je cerkven. Zato pravim, tisti ta pravi komunisti, so to tudi ostali, dragi Slovenci… Ta pa se obrača kot veter, sem pa tja. To so najslabši lumpi. In na nesrečo jih je med nami veliko…“
O demokraciji „koritarjev“, pa je Ivek poudarjal: „Tako daleč je prišlo pri nas, tako daleč je šla ta lažna demokracija: eni bogatijo, da ne vejo kam z denarjem, drugi pa so taki reveži, da niti za kruh nimajo. Vidite, ponoreli so! Ponoreli so: vsak bi rad bil minister, v vladi, v nadzornem svetu, zakaj noče biti delavec, zakaj noče biti vratar, zakaj ne gre noter v železarno, npr. naj tam švica pri kotlu. Samo pri koritu bi radi b’li, radi bi dobro živeli – na vaš račun. Vidite, dragi Slovenci, toga mora biti en krat kon’c! Zato pomnite: edino Kramberger je ta, ki se bo boril za pravilno razdelitev. Politiki pozabljajo, da so tam, ker smo jih mi izvolili. Občutite negativizem in jezo, ker naši politiki pred očmi celotne slovenske javnosti zlorabljajo moč in položaj, da zase, svoje družinske člane, sorodnike ali prijatelje, ki jih finančno podpirajo, pridobivajo ogromne vsote denarja! Ste se kdaj vprašali, zakaj jih nihče v tej državi ne ustavi? Ste naveličani spremljati afere, ki se redko končajo s sodnim epilogom? Postopki zastarajo ali o njih čudežno nikoli več ne slišimo. Taisti pa bogatijo še naprej na naš račun. Se vam upira pogovor o zgodbi, kako je stotine ljudi ostalo brez dela, ker je njihov izvršni direktor namenoma in s pomočjo politike uničil perspektivno podjetje, da si je pridobil premoženjsko korist zase in svoje bližnje? Se vam obrača, da član vlade izrabi položaj, da svojemu prijatelju priskrbi najemno pogodbo za poslovne prostore, za katere bo naša
država z našim denarjem plačevala tretjino višjo najemnino od tržne vrednosti? Ste zgroženi, da smo davkoplačevalci plačali 3,5 krat več denarja za izgradnjo šentviškega predora, kot je stala izgradnja najdražjega tunela v sosednji državi? Se vam zdi, da govorice o neznanskih zaslužkih pri nakupu vojaške opreme niso le govorice? Vam je popolnoma sprejemljivo, da se član vlade javno zlaže in da predsednik naše države laž označi kot napako? Vam je popolnoma sprejemljivo, da predstavništvo podjetja, s katerim je isti član vlade povezan, posluje v prostorih rezidence slovenskega veleposlanika na Japonskem, medtem ko morajo druga slovenska podjetja plačevati visoke najemnine za svoja predstavništva v tujini? Se vam ne zdi skrajno noro, da bomo slovenski davkoplačevalci večkrat poplačali NLB, medtem ko so razni tajkuni še vedno na prostosti in denarja nikoli ne bodo vrnili? Denar pa bodo zagotovili tudi javni uslužbenci – z znižanjem že tako
bizarnih plač!? Se še vedno sprašujete, zakaj in čemu? Našo državo vodijo lobiji, ki jim je malo mar za vas in za vaše otroke. Visoko izobražene strokovnjake, ki bi iz naše države naredili biser, bizarno plačujejo in njihove poglobljene analize pred očmi javnosti, že ves čas ignorirajo“…
Tako je že nekoč govoril Ivan Kramberger, ki je svetoval: Slovenci – Zbudite se in ukrepajte!!!, zato pa je moral umreti. „Naši politiki vodijo našo nekoč čudovito in izjemoma perspektivno državo v pogubo. Ne primerjajte se z našimi južnimi sosedi, iz pozicije, ki ste jo imeli, bi bili danes lahko Švici za vzgled. Naši politiki vodijo našo državo kot vladajoče elite centralno-azijskih držav. Naša demokracija je obležala na papirju naše Ustave. Levi in desni so povezani bolj kot si mislite, levi in desni so eno. Zato: Slovenci – zbudite se in ukrepajte!!! Denar, ki nam ga pobirajo pred nosom, je denar, ki bi ga lahko porabili za boljšo opremo naših bolnišnic, za boljše in varnejše ceste, za več in cenejše vrtce, za več in boljše znanstvene raziskave, za naše fantastične kulturnike in talentirane športnike, ki životarijo, denar, ki nam ga kradejo, je denar za naše železnice in boljši javni potniški promet, je denar za naše zdravje, ki nam uhaja skozi zasavske dimnike…“
Mimogrede za Ivekovo smrt so pozneje obsodili Petra Rotrja iz Jurovskega Dola, ki je kazen sicer odslužil, ker je zločin priznal. Po vrnitvi iz zapora mi je Rotar, ki je pred poldrugim letom, 11.1.2019, v 69. letu starosti umrl, povedal: „Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega sem se bal, da me ne bi pretepali. Zdaj, ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi, po prvih ugotovitvah kriminalistov, streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz moje nove hiše.“ mi je povedal Rotar, ko je tudi odgovoril na namige, da je bil plačani morilec. „To sem slišal, spraševali so me celo, kam sem zakopal denar, ki sem ga dobil za plačilo. Nesmisel. Imel sem denar, delal sem na kmetiji, ki ni majhna. Toda pomembnejše so govorice o političnem motivu; če je tako, nimam nobenih možnosti. Le kdo bi zdaj, ko sem obsojen jaz, priznal.“ je dodal.
