Skip to content

Bakos.si

Danes praznujejo slovenski cariniki

Poleg tega, da danes mineva 30 let od izteka trimesečnega moratorija, ko Slovenija po brionskem sporazumu do vključno 7. oktobra 1991 ni smela izvajati osamosvojitvenih procesov, torej hkrati mineva 30 let, ko je takratna slovenska skupščina sprejela zakon, s katerim je Slovenija dobila lasten denar, tolar, je danes še en praznik. Tridesetletnico svojega obstoja praznuje tudi Slovenska carina, ki deluje v okviru Finančnega urada Republike Slovenije (FURS).

Zgodovina in razvoj carinske in davčne službe na slovenskih tleh

Carina je bila od vedno med pomembnejšimi državotvornimi organi. Skozi zgodovino se je vloga carine spreminjala. Njena vloga je od čiste fiskalne vloge počasi prehajala v vlogo zaščite domačega gospodarstva. Današnja carinska služba pa ima v družbi zelo kompleksno večplastno vlogo. Slovenija je bila skozi zgodovino vedno del neke druge države. Te države pa so carinsko službo imele vedno trdno v rokah. Slovenija je do lastne carinske službe prišla šele leta 1991 z osamosvojitvijo. Trenutno smo del carinskega območja evropske skupnosti. Carinska zakonodaja je v vseh državah članicah enaka. Pobrane dajatve gredo večina v Bruselj, le manjši del ostane v državi članici.

Kratek povzetek razvoja in vloge carine na območju Slovenije skozi stoletja in tisočletja bomo našli na Wikipediji. Obširnejši opis zgodovine pa je izšel ob 20 letnici samostojne carinske službe v obliki brošure z naslovom Zgodovina carine na Slovenskem od antike do slovenske osamosvojitve. Tako kot carina, so tudi davki obstajali od nekdaj. Verjetno vsem dobro znan »Cesarju, kar je cesarjevega«, še najbolje ponazori vlogo davčne službe v družbi. Prve zametke davkov najdemo na vseh območjih sveta, kjer so se oblikovale prve zgodnje civilizacije – sumerska, egiptovska, judovska, feničanska itd. Prvotni pomen davkov je bil pridobivanje virov za zagotavljanje varnosti, gradnje svetišč, pozneje mostov, vodovoda itd. Način poravnavanja oz. plačevanja davkov se je skozi zgodovino spreminjal in razvijal, tako glede plačilnega sredstva, zavezancev, vrste in višine davkov, kot tudi prejemnikov. Razvoj je šel od plačila davkov v obliki naravnih dobrin (hrana in živali), preko srebra, zlata pa vse do denarja. Skozi čas so se vrstili tudi številni novi davki: davek na sol, igralno kocko in karte, moško brado, okna, človeško dušo.

Davki so bili in so še vedno pogosto soočeni z družbenim neodobravanjem, vendar so hkrati tudi pogosto sredstvo za dosego ciljev. Iz preteklosti vemo, da je zaradi (pre)visokih in nepravično porazdeljenih davkov prihajalo do uporov (številni kmečki upori na Slovenskem), sicer pa so vedno kljub družbenemu neodobravanju hkrati pomembno vplivali na družbeni, gospodarski, ekonomski in siceršnji razvoj. Zavest pri ljudeh, da so davki za vse zelo pomembni, se je tekom zgodovine krepila, saj so postajale javne dobrine prav zaradi plačevanja davkov lahko dostopne vsem.

Vloga carinske službe pri osamosvojitvi Slovenije

Takratni predsednik Republike Slovenije, dr. Danilo Turk je, ob dnevu Carine 7. oktobra 2011, Carinski upravi Republike Slovenije podelil zlati red za zasluge: »za izjemen prispevek k vzpostavitvi sodobne carinske službe od osamosvojitve Republike Slovenije do današnjih dni«.

Vloga in pomen carine se je skozi stoletja spreminjal. Vedno pa je bila carinska služba centralizirana in podrejena neposredno oblastem. V bivši Jugoslaviji je bila carinska služba neposredno podrejena zveznim oblastem. Zanimivo, da ni bila organ v sestavi Zveznega sekretariata za finance, ampak je bila podrejena neposredno vladi. Direktor zvezne carinske uprave se je tedensko sestajal s predsednikom Vlade. To dovolj zgovorno govori o pomenu carinske službe. V letih pred osamosvojitvijo, ko so se pričele kazati razpoke v bivši državi Jugoslaviji, nihče v Beogradu ni verjel, da je sploh možno, da se kak od zveznih organov v republikah izneveri lojalnosti do Beograda. V carinsko službo v republikah so trdno verjeli. In prav tu je sledilo prvo razočaranje. Slovenska osamosvojitev se je pričela s carinsko vojno, ki se je bila daleč pred 10 dnevno vojno. Upravniki carinarnic so se tajno sestajali z novim slovenskim vodstvom že od konca leta 1990, ko so pričeli preusmerjati pobrane carine namesto v zvezni proračun v slovenski proračun. To so počeli samo na osnovi ustnih dogovorov. Danes si lahko predstavljamo, kaj je to pomenilo za tisti čas. Prvi akt o neveljavni zveznih predpisov je prišel šele 13. junija 1991.

Seveda so to »krajo denarja, kot so to poimenovali v Beogradu«, zvezne oblasti kmalu ugotovile. Carine so bile takrat visoke in so bile pomemben vir prihodkov federacije. Pričeli so se pritiski, grožnje, izsiljevanja. Slovenski cariniki so prejemali številne grožnje po teleksih, navodila o spoštovanju Zveznih predpisov. Zvezni organi so bili nad dejstvom, da izgubljajo carino presenečeni in hudo jezni. Pričeli so se pogovori in naprezanja mišic, prazne obljube o spoštovanju zveznih predpisov, ki se potem niso uresničile. Tako smo bili pod dnevnimi pritiski vse do 25. junija 1991, ko je le napočil tako pričakovan dogodek, razglasitev samostojne države. 26. junija zjutraj so nas pričakale rumene oznake »Carina – Republika Slovenija« . Na simbolni način smo vsi, ki smo si nadeli te oznake, pokazali lojalnost novi slovenski državi. Prav veliko delavcev, ki si značke niso nadeli, ni bilo. Na meji s Hrvaško je bila čez noč postavljena carinska kontrola, takrat v začetku kar pod dežniki pivovarn. Sledili so dnevi, ki jih nismo pričakovali, jugo vojska je napadla mejne prehode v želji, da prevzame nazaj nadzor nad mejo in carinami. Dogodki teh težkih dni so nam poznani. Mejne prehode so zasedli zvezna vojska, Milica in carina. Naše carinike so zamenjali šefi iz Beograda. Ne za dolgo, bili so težki trenutki, dvignjene slovenske zastave in napise so jugo oblasti spet menjale z jugoslovanskimi simboli…Prišel je brionski sporazum, ki je predvidel moratorij do 8. oktobra. „Predvideval je, da se naše delo vrne na pogoje pred osamosvojitvijo, da so na mejah simboli Jugoslavije. Spomnim se, kako so na mejnem prehodu Vrtojba, kjer sem bil takrat šef izpostave, dvignili jugoslovansko zastavo. Ko se je znočilo, smo jo skupaj s policisti menjali in dvignili ponovno slovensko. Nikoli več ne bomo nobenemu dovolili, da jo spusti. In res je bilo tako, za nas je bila slovenska zastava svetinja, ki smo jo skrbno pazili. Velikokrat smo potarnali, da vloga carinske službe pri osamosvojitvi ni bila pravično ovrednotena. Verjetno res. Nismo imeli časa za promocijo naše vloge, saj smo postavljali novo službo prav iz nič. Da le ne bi šlo vse v pozabo, smo dogodke tega odločilnega časa popisali v nekaj publikacijah…“ poudarjajo na Carini RS.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: