Danes praznujejo matere vsega sveta

Skupaj z Marijinim oznanjanjem se 25. marca praznuje tudi praznik mater: Ostro javno pismo Biserke Marolt Meden, predsednice Srebrne niti.

Materinski dan je neformalen praznik posvečen materam, njegovo praznovanje za izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo že od leta 1910. V Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni, ko so ga začeli praznovati ob različnih datumih. Sprva je bil določen 15. maj, potem pa prestavljen na danaqšnji dan, 25. marec. V Sloveniji se po 2. svetovni vojni, materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, praviloma ni praznoval, danes pa je spet v veljavi in se praznuje na isti dan kot Marijino oznanjanje, torej 25. marca. Materinski dan se zgodovinsko navezuje na čaščenje matere v antičnem svetu, zlasti boginje Ree, krščanska cerkev pa je tako praznovanje obudila in ga posvetila cerkvi oziroma Devici Mariji. „Ona je bila Deklica, ki je nihče ni poznal. Ona je postala Žena, ki si jo je Bog za Mater izbral. Ona je v to privolila, da bi njen Sin naš brat postal.
V veri ga je sprejela, rodila in vzgojila. Ne za slavo tega sveta, temveč za Križ. Na Kalvariji je tudi naša Mati postala, da bi nas tolažila, hrabrila in k svojemu Sinu vodila. Sedaj v nebesih domuje in za vse nas v tej uri preizkušnje naše molitve, trpljenje in žalost Bogu daruje. Mati Marija, hvala ti, da si z nami sedaj in vedno. Tvoj zaskrbljeni pogled iz nebes naj spremlja vse mamice, ki se bojijo rojstva otroka; naj spremlja tudi tiste mamice, ki se bojijo, kaj bo z njihovimi otroki. Tvoj zaskrbljeni pogled naj spremlja tudi vse nas, ker smo v stiski. Tvoj zaskrbljeni pogled naj našemu srcu vrne mili pogled, da bomo drug do drugega bolj blagi in sočutni. Mati Marija, tvoj zaskrbljeni pogled naj naše spreobrnjenje spremeni v veder nasmeh“, poudarja murskosoboški škof mnsg. Peter Štumpf.

Stari cerkveni koledarji imenujejo Materinski dan tudi “oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji”, drugod pa najdemo ime “začetek odrešenja” ali “spočetje Kristusa”. Jezus Kristus se je namreč rodil devet mesecev kasneje, 25. decembra. Rea je bila Kronosova sestra in Zevsova mati, imenovana tudi mati grških bogov, zato so ji stari Grki posvetili obredne ceremonije. Najpopularnejša obredja, posvečena Rei pa so kasneje opravljali v Mali Aziji. Še preden je krščanska cerkev posvetila ta dan Mariji Devici, pa je bil to Kristusov praznik, spomin njegovega spočetja in križanja. Po nekaterih raziskavah naj bi namreč Jezus Kristus tudi umrl 25. marca. Šele v osmem stoletju pa je bil posvečen Mariji. Prvič so materinski dan enotno praznovali v ZDA. V Evropi so ga začeli praznovati po drugi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva so določili datum 15. maj, potem pa so ga prestavili na 24. marec. Na materinski dan, ki ga danes praznujemo 25. marca, so bile razne prireditve na šolah, pa tudi drugod. Na proslavah so otroci navadno recitirali pesmi, posvečene materam, velikokrat pa so zaigrali tudi krajšo igrico, ki je prikazala nesebično ljubezen mater.

Po drugi svetovni vojni pa se materinski dan v Sloveniji zaradi praznovanja dneva žena sicer praviloma ni praznoval, zadnja leta pa spet dobiva svoje mesto v javnem življenju. Tako ga praznujejo v družinskem okolju, nanj pa se pripravljajo tudi v šoli. Starejši ljudje verjamejo, da se 25. marca začne spomladansko obdobje in se takrat v deželo vrnejo lastovke. Na materinski dan obhajajo god številne žene in dekleta, ki so jim pri krstu dali ime po Mariji; oblike tega imena so številne. Sicer pa je Marija verjetno najbolj pogosto mednarodno ime, ki ga najdemo v vseh jezikih Evrope, obeh Amerik, Avstralije, delno Azije, pa tudi ponekod v Afriki. Beseda ima več različnih pomenov: “grenko”, “njihov upor”, “zvezda morja”, itd.

Ker je letošnji materinski dan prav v času omejitev zaradi pandemije koronavirusa, mnog mame svojega praznika ne bod mogle praznovati, je zanimivo javno pismo spisala Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti, ki je predvsem želela spomniti, da so v domovih starejših tudi MaMe, ne samo dedki in babice, in tudi one bi bile več kot srečne, če bi smele praznovati vsaj z enim od svojih otrok: Srce me boli. Zelo me boli, trdi Biserka, ki je prepričana, da „to ni potrebno za varnost vseh nas, ker v to teorijo enostavno ne verjamem. In pika“, zato je nastalo to javno pismo vladi in javnosti: Ne dovolimo, da starejši preživljajo to težko obdobje v prepričanju, da smo pozabili na njih.

Spoštovani, v Srebrni niti z zaskrbljenostjo spremljamo stanje in razmere v zvezi s koronvirusom posebej stanje v domovih starejših (socialno varstvenih zavodih) in tudi vseh starejših, ki bivajo sami doma in so prikrajšani za nekatere ustaljene oblike pomoči. Skušamo razumeti kritično situacijo v državi in prizadevanja stroke ter politike, da bi se stanje čim prej normaliziralo. Žal pa imamo premalo informacij, kako poteka pomoč zaposlenim in stanovalcem v domovih starejših, še manj pa, kaj starejši v tem času doživljajo na svojih domovih. Vsi klici in elektronska sporočila sorodnikov na naš naslov govorijo o tem, da oskrba v domovih starejših ni zadostna, ker je zaposlenih veliko premalo. Že pred epidemijo je bilo močno pomanjkanje kadra, sedaj so te številke skrb vzbujajoče, saj je del zaposlenih v samoizolaciji ali pa so odsotni zaradi drugih vzrokov. Izolacija oziroma omejitev gibanja stanovalcev znotraj doma namreč posledično zahtevata še več ljudi.
Osebje, ki skrbi za okužene stanovalce s koronavirusom, ne bi smelo skrbeti za tiste stanovalce, ki te okužbe nimajo. Po naših informacijah to ni mogoče zagotoviti, saj osebja ni, tisti, ki so ostali, so pa močno preobremenjeni. Imamo informacije, da so srednje zdravstvene šole in zdravstvene fakultete prekinile obvezno prakso v domovih, kar pomeni, da je kadrovska stiska še hujša. Zavedamo se, da so zaposleni v stiski, saj so razpeti med delom in domom, kar pogojuje še strah, da bodo morebiti prenesli okužbo domov. Razumemo tudi stisko vodstev zavodov. Ker sorodniki ne smejo priti svojim najbližjim na pomoč za najnujnejšo oskrbo (socialni stik, hranjenje, skrb za hidracijo, mobilizacija), se bojijo, da bo narejena nepopravljiva škoda zdravju starejših. Zanesljive študije govorijo o tem, da pomanjkanje socialnih stikov pri starejših, še posebej kroničnih bolnikih, vodi v stres in zmanjšanje odpornost, resno je prizadet imunski sistem in to lahko vodi v prezgodnjo smrt. Vsi starejši v sobah nimajo televizorjev in so v popolni osami, v enoposteljnih sobah praktično v samici in so popolnoma odvisni od preobremenjenih zaposlenih. Kjer se je v domu starejših že pojavil koronavirus, so prepovedani tudi stiki med oskrbovanci v socialnovarstvenih zavodih. Zaposleni imajo več dela, ker strežejo hrano po sobah. Sprašujemo se, kdo pomaga pri prehranjevanju in pitju stanovalcev ob enakem, oziroma manjšem številu zaposlenih? V nekaterih socialno varstvenih zavodih starejše pripeljejo pred stekleno steno ali na balkone, da lahko vzpostavijo neke vrste kontakt s sorodniki. Drugje je to prepovedano. Predlagamo, da se to enotno uredi v dobro starejših, če je le mogoče. Vsi starejši tudi nimajo mobitelov ali telefonskih aparatov v sobah, ker vse to stane, kar pomeni, da so socialno šibki brez vseh stikov z zunanjim svetom. Slišali smo, da bodo zapornikom v zaporih kupili dodatne TV aparate in jim razdelili brezplačne mobi kartice, da bodo ostali v stiku s sorodniki in zunanjim svetom. Sprašujemo, kaj bodo naredili za starejše?

Veliko prezgodaj so nekateri socialno varstveni zavodi prepovedali vse obiske in večina zavodov kasneje ni upoštevala priporočila Ministrstva za zdravje, da so možne tudi izjeme. Torej so bili starejši v nekaterih domovih že veliko pred uradno prepovedjo popolnoma izolirani.

Popolna karantena v domovih starejših namreč ni mogoča. Prepoved obiskov je veljala samo za sorodnike, ki so bili pred epidemijo pomoč preobremenjenim zaposlenim v domovih in podpora najbližjim, medtem ko so zaposleni po opravljenem delu hodili domov in živeli normalno življenje. Na ta način je možen prenos okužbe z njihove strani. Sprašujemo, kako so zaposlene in stanovalce dodatno seznanili z nujnimi ukrepi pred okužbo? Kdo zaposlenim sedaj nudi strokovno podporo? Kako lahko v domu, kjer je več kot deset zaposlenih v samoizolaciji, trdijo, da je brez dodatnega kadra za njihove oskrbovance dobro poskrbljeno? Tega ne verjamemo.

Zahtevamo, da se socialno varstvenim zavodom zagotovi dodatni zdravstveni in oskrbovalni kader in oskrbovancem ter zaposlenim nudi strokovna pomoč. Pozdravljamo dodatno plačilo za zaposlene. Nujno naj se nabavi televizorje (če jih imajo v skladiščih od umrlih stanovalcev, naj jih takoj namestijo po sobah) in nujno naj se jim omogoči telefonski stik z bližnjimi in sorodniki, tudi po sky-pu. Nekateri socialno varstveni zavodi vozijo svoje oskrbovance na vrtove, a nekateri starejši že več kot 14 dni niso bili na svežem zraku. Gibanje na svežem zraku ob upoštevanju vseh ukrepov ni prepovedano, kvečjemu priporočljivo. Bodo kakšna priporočila v zvezi s tem izdana na generalni ravni? Vemo, da starejši kronični bolniki umirajo, vendar naj ne umrejo v prepričanju, da so jih njihovi bližnji zapustili in pozabili!

Nova vlada je obljubila rešitve pri nujni skrbi za starejše v času epidemije, kot na primer nujno dobavo zaščitne opreme in testov za koronavirus, a to ni dovolj. Še je čas, da pomislimo tudi na psihične stiske, ki nastajajo zaradi popolne izolacije in zapuščenosti. Zato konkretno predlagamo, da se ob prerazporejanju zaposlenih (in študentov) zlasti v zdravstvu (zdravstvena nega, fizioterapija, delovna terapija, medicina, sanitarno inženirstvo, laboratorijska medicina, klinična psihologija, pa tudi sociala) odredi, da pomagajo v socialno varstvenih zavodih, recimo pri osnovnih življenjskih aktivnostih, kot so: hranjenje, pre/oblačenje/slačenje, higienska obravnava, gibanje, varovaje, družabništvo in tudi v strokovnih aktivnostih, ki jih stanovalci potrebujejo.

Naj spomnimo, da so prenehali z delom zobozdravniki (mnogi s koncesijo, torej gre za javno zdravstvo), kar pomeni več sto zobozdravnikov in zobozdravstvenih asistentov/tk, ki so v izhodiščni izobrazbi zdravniki in tehniki zdravstvene nege in imajo strokovna znanja s področja zdravstvene obravnave, pa čakajo nekje doma, razen tistih, ki so jih morda že kam prerazporedili.

In seveda študenti vseh zdravstvenih smeri: v drugih državah jih ob krizi vključujejo, pri nas so jih takoj s prekinitvijo pedagoških procesov v skladu z uredbo/sklepom odpoklicali. In to zdrave, mlade ljudi z dobrim imunskim sistemom in že nekaj izkušnjami v zdravstvenem sistemu, zlasti tisti od drugega letnika študija naprej.

Kje je medgeneracijska solidarnost, sedaj je edinstvena priložnost, da epidemijo spoznajo v realnosti in ne samo v učbenikih, zato pozivamo, da se vse zdrave študente višjih letnikov zdravstvene smeri in mlade zdravnike pokliče na delo v socialno varstvene in zdravstvene zavode. Imamo pa tudi še prostovoljce, in upamo, da jim bodo dovolili, tudi ob usposobljenem kadru, ki bi ga lahko premestili iz nedelujočih ambulant, da priskočijo na pomoč.

Uspešno, zdravo in hvala vsem, ki se trudite vsak dan, še poudarja Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: