petek, 21 februarja, 2020

V Katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih

„Dragi prijatelji. Nebesa so za vse – na žalost pa vsi rajni niso tam… Praznik Vseh svetih nam sporoča, da je mnogo ljudi v nebesih, zelo mnogo. Vendar pa ti ljudje niso tam, ker so pač umrli in drugam ne bi mogli priti. Tja so prišli skozi ozka vrata vere in zaradi mnogih prizadevanj za dobro. Na pokopališčih so si mnogi grobovi med seboj sosedje, si pa niso sosedje vse duše pokojnih. V grobovih so namreč tudi taki, ki so svoje življenje zaznamovali in zaključili z zlom. Na njih ni več nič takega, kar bi lahko spremenili in popravili. Svobodno so se zaznamovali za strahotno večnost pogube. Novembrski dnevi, predvsem pa praznika Vseh svetih ter Spomin vernih rajnih, nam pomenijo priložnost, da o naši smrti, sodbi in večnosti razmislimo nekoliko bolj temeljito in seveda pri sebi tudi duhovno in moralno ukrepamo. Danes in jutri praznični zvonovi ne bodo zvonili samo naši pokojnim. Zvonili bodo tudi meni in tebi… Usmili se vsemogočni Bog naših pokojnih zaradi svoje milosrčnosti. Usmili se tudi nas, ki smo še na poti do Tebe“, besede so murskosoboškega škofa, mnsg. Petra Štumpfa ob letošnjem dnevu mrtvih.

Danes je torej dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih, dan, ko se pri nas in drugod po svetu spominjamo tistih, ki jih več ni. Tistih, ki smo jih imeli radi, ki so tako ali drugače zaznamovali naše življenje, a so v nekem trenutku v preteklosti izgubili boj z življenjem. Dan spomina na mrtve je v slovenski dediščini znan kot vsi sveti, ponekod tudi kot vahti. Prazniku so pripisovali velik pomen, kar dokazuje post na predvečer praznika. Po besedah etnologov je dan povezan z nekaterimi šegami, tudi s pobiranjem obrednega kruha po hišah. O vseh svetih, ponekod pa tudi na dan vernih duhu, 2. novembra, so gospodinje s posebnimi kruhki obdarovale otroke in reveže, ki so hodili po hišah ponje. Takšni kruhki so se najpogosteje imenovali prešice, vahtiči ali tudi samo hlebčki. Šega se je ponekod ohranila do danes, tako v Beneški Sloveniji in v posameznih vaseh na Tolminskem. Po poganskem animističnem verovanju je bil čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih, katerih duše naj bi se v dolgih nočeh vračale. Po krščanski veri pa so rajni pomenili duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih. Rajniki so po predkrščanskih verovanjih zahtevali žrtev, v zameno pa prinašali blagoslov, rodovitnost in dobro letino. Reveži kot obredni obhodniki so predstavljali duše rajnih. V krščanstvu pa so darovi, ki so bili sprva namenjeni mrtvim, dobili drugi pomen. Reveži in otroci so jih sprejemali v zameno zato, da molijo za duše rajnih, ki že trpijo v vicah. Pomen vseh svetih v slovenski ljudski kulturi dokazuje tudi post na predvečer praznika, ki je v navadi od 14. stoletja. Post je bil na slovenskem etničnem območju zelo strog. Na Slovenskem je bila skoraj povsod značilna pogostitev vernih duš. Na mizi so čez noč puščali hrano in pijačo zanje, zjutraj pa so jo ponudili kot posvečene darove, ki prinašajo zdravje in rodovitnost.

Vsi sveti, praznik vseh svetnikov in rajnih, so bili v Sloveniji po 2. svetovni vojni preimenovani v dan mrtvih, po zakonu o praznikih iz let 1989 in 1991 pa v dan spomina na mrtve. Na dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih se ljudje množično odpravljajo na pokopališča, kjer na grobih svojih najbližjih prižgejo sveč, prinašajo šopke rož, vence in ikebane. Na ta dan ali pa dan prej potekajo tudi številne žalne slovesnosti in verski obredi za umrle. Na dan mrtvih se spomnimo vseh preminulih oseb ter jih z obiskom groba počastimo. Žal mnogi med letom pozabijo na grob svojih bližnjih ali daljnih družinskih članov, potem pa mislijo, da bodo z razmetavanjem sveč in cvetja, nadoknadili zamujeno. Dejstvo je, da je večina ljudi vpetih v hud vsakodnevni ritem, tako, da si vsaj na dan spomina na mrtve vzamejo čas za obisk pokopališč in spomin na preminule najdražje. Obisk pokopališča je tudi priložnost, da s pokojniki razčistimo kaj, česar za časa njihovega življenja nismo mogli, znali ali uspeli. Zato naj nas nikakor ne bo sram ali strah s svečko ali cvetjem v roki stati ob grobu tistih, ki so nam v življenju veliko pomenili. Ob obisku groba, kjer je pokojnik pokopan, se tako vsaj za kratek čas spomnimo nanj, se poglobimo vase, seveda pa je obisk pokopališča tudi priložnost, da se srečamo z družinskimi člani, ki jih že dolgo nismo videli. Umrle častijo po vsem svetu, saj je verovanje v življenje po smrti staro toliko kot človeštvo. Pred davnimi časi je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih. Njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jih našemljeni poosebljali. Krščanstvo je čez čas spremenilo pogansko animistično gledanje, in sicer tako, da je rajne prikazovalo kot »duše v vicah«, ki se morajo očistiti grehov, preden lahko gredo v nebesa. Za to jim je bila potrebna molitev živih.

Kako je 1. november postal praznik vseh svetih? Katoliška cerkev se je sprva z javnim čaščenjem spominjala samo mučencev, ki so se jim pozneje pridružili tudi svetniki, ki niso bili mučenci. Ker je število mučencev naraščalo, se je Cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj. Tak dan je bil od začetka 7. stoletja dalje v Rimu 13. maj, pape Gregor IV. pa je dan prestavil na 1. november in naročil, da se v frankovski državi uvede ta praznik, kar se je leta 835 tudi zgodilo. Cerkev že skoraj 1200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, je iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Ta dan bodo maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih. Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem. Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.

Tags:

0 Comments

Leave a Comment

error: