Bil je človek in humanist, kakršnih je v Sloveniji malo!

Pri Svetem Juriju obeležili 15.letnico smrti rojaka, naslovnega škoda dr. Vekoslava Grmiča; Sloveniji in svetu je pustil kar 1200 književnih enot

Minulo soboto, 21. marca je minilo 15 let, odkar je v 82. letu življenja umrl mariborski naslovni škof dr. Vekoslava Grmiča. Po dolgi in težki bolezni je umrl v velikonočnem tednu leta 2005. V Dragotincih pri Vidmu ob Ščavnici, v skromnem kmečkem okolja ob vznožju Kapelskih goric, leta 1923 rojeni Grmič, je bil dva dni pozneje bil pokopan v Mariboru, kakor je sam želel. Ob 15-letnici smrti, so v občini Sveti Jurij ob Ščavnici svojemu častnemu občanu želeli nameniti posebno obeležitev obletnice, a ker je trenutno prepovedano zbiranje, so to na grobu v Mariboru obeležili v ozkem krogu. Pomembni duhovnik, intelektualec, široki humanist je namreč bil tudi častni občan MO Maribor. Župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana in profesor slovenskega jezika, publicist, urednik in katoliški duhovnik, Srečko Reher, sta na škofov grob položila cvetje in prižgala svečo. Žal je zaradi »višje sile« odpadla tudi maša, pri kateri bi se ga spomnili. Opravljena bo zanj, ko bodo izredne razmere minile. V jeseni pa tudi okrogla miza v Sv. Juriju ob Ščavnici, in predstavitev knjige, ki bo posvečena njegovem izzivalnemu delu, ki je še kako aktualno tudi 15 let po njegovi smrti. Grmičev gotovo največji prijatelj Srečko Reher, ki je mimogrede vrsto let bil tudi njegov „šofer“, je ob tej priložnosti spregovoril nekaj besed o pokojnem Grmiču, saj ga je gotovo najbolj poznal. Ob tem priložnosti je izrazil zadovoljstvo, da je lahko spregovoril ob 15. letnici smrti svojega profesorja in tudi iskrenega prijatelja, sicer pričevalca evangeljskega krščanstva – škofa in humanista, kot je dejal.

„Grmič si je ob škofovskem posvečenju izbral kratko geslo Oznanjujte evangelij, ki je postalo vodilo njegovega pastoralnega delovanja in oznanjevanja ter izhodišče njegovega kritičnega teološkega razmišljanja, ki se je razrastel v veličasten knjižni opus: več kot 1200 književnih enot ga gotovo uvršča med najplodovitejše ustvarjalce na Slovenskem in tudi najuglednejše Jurjevčane. Danes 21. marca mineva petnajst let od njegove smrti v mariborskem bogoslovju. Na mariborskem pobreškem pokopališču smo se od njega poslovili 23. marca ob prisotnosti vseh slovenskih škofov, več kot sto duhovnikov in številne množice, ki ga je še zadnjič pospremila na njegovi zadnji poti. Ljudje se še vedno spomnijo njegove značilne višine glasu in pokrajinsko obarvanih vokalov, njegove vživetosti v podajanje snovi, topline, ki je vela iz njegovih besed, in tudi ostrine njegove kritičnosti, ki mu je ni nikoli manjkalo“, je dejal Reher.

Po njegovem je Grmičeva največja odlika bila skromnost, morda že pretirana, včasih celo na meji asketskosti. Bil je izjemno vesten in discipliniran – človek reda, garač, delal je brez odmorov in dopustov, samotaril v svoji sobi, obloženi s knjižnimi policami, in se umikal v svet premišljevanja in molitve. V motu v knjigo Izzivi in odgovori je zapisal kratko misel, ki je dolgo časa dozorevala v njem: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč še bolj tisto, kar upa in ljubi.«

Upanje in ljubezen pa nista bili le stalni temi, ob katerih se je ustavljal v spisih in govorih, ampak sta ostali tudi vodilni usmerjevalki njegovega življenja. Upanje mu je dajalo v težkih življenjskih preizkušnjah moč, da je vzdržal vse pritiske, ljubezen pa ga je ob neprestanih napadanjih in podtikanjih spodbujala k odpuščanju in silila k še bolj zavzetemu kritičnemu iskanju resnice in tudi večne Resnice, zato so mu katoliški ideologi tudi prilepili naziv »rdeči škof«. Tudi take diskvalifikacije mu niso vzele poguma, da bi še naprej kritično razmišljal o udejanjanju krščanstva verujočih, s katerim naj bi vse bolj počlovečevali svet, v katerem živijo, in se skozi njihovo izpovedovanje vere Bog ne bi več kazal kot ideološka spaka.

„Usodno je njegovo življenje najprej zaznamoval 27. februar leta 1968, ko ga je papež Pavel VI. pri petinštiridesetih letih v skladu s svojo Vzhodno politiko (»ostpolitik«) imenoval za pomožnega mariborskega škofa. Za mladega prodornega koncilsko usmerjenega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani je imenovanje pomenilo izjemen izziv, da prevetri takratno slovensko Cerkev, ki je bila še globoko vpeta v predvojni integrizem in klerikalizem in nezmožna, da sprejema izzive pokoncilske teologije ter vse večje izzive sodobnega sveta in vzpostavlja dialog s takratno socialistično oblastjo. Dvanajst let kasneje so se razmere v Cerkvi bistveno spremenile. Koncilskega papeža Pavla VI. je nasledil papež Janez Pavel II., ki ni imel več nobenega posluha do Vzhodne politike svojega predhodnika in do socializma, s kakršnim se je srečeval na Poljskem. V pogovoru z njim je Grmič zavrnil, da bi odstopil od prizadevanj za dialog med komunizmom in krščanstvom. Jeseni leta 1980 se je ob imenovanju dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa odpovedal službi pomožnega škofa in ravnatelja v bogoslovju, druge funkcije pa so mu tako in tako jemali drugo za drugo in ga skušali čim bolj osamiti. Prišel pa je trenutek zadoščenja. Ob 70-letnici mu je končno papež Janez Pavel II. v osebnem pismu priznal in se mu opravičil, da takrat ni razumel njegovih argumentov“, razlaga Reher, ki je tudi spomnil, kako je Grmič sam ocenil svojo pot nekaj let pred smrtjo?

V uvodu v knjigo Izzivi in odgovori je zgoščeno spregovoril o svojih življenjskih načelih, ko si je zastavil eno temeljnih vprašanj, kaj mora človek storiti, če se hoče uresničiti kot človek in pomagati drugim. Nanj odgovarja: imeti mora dovolj poguma, prisluhniti mora »notranjemu glasu ali vesti«; ne sme se ozirati samo na to, kaj bodo rekli drugi in nikoli ne smejo v njegovem življenju prevladati osebni interesi, ki bi ga odvrnili »od poti« in tistega božjega načrta, ki je zapisan v »’skrito kamrico’ našega srca«. Samouresniči pa se človek lahko le skupaj z drugimi.

Od tod je moč razumeti tudi njegovo antropološko usmerjeno teologijo zemeljskih resničnosti, čut za socialno pravičnost in dialoško naravnanost. Danes postajajo Grmičeve misli vedno bolj aktualne. Vse bolj se kaže, da je razmišljal veliko pred časom, žal pa niso v Katoliški cerkvi na Slovenskem resno jemali njegovih opozoril, da si mora Cerkev prizadevati predvsem za oznanjevanje božjega kraljestva, ki je v Jezusovem oznanilu kraljestvo miru, resnice, dobrote, svobode, ljubezni in odpuščanja in zato daleč od vsakega kraljestva, ki bi temeljilo na moči, časti in oblasti.

„To potrjuje tudi sedanji papež Frančišek, ki je pred nekaj leti v božičnem voščilu naštel petnajst bolezni vatikanske kurije in se kažejo kot »eksistencialna shizofrenija«, »socialni ekshibicionizem«, »duhovna alzhajmarjeva bolezen« in želja po oblasti. Opozoril pa tudi pred naglavnimi grehi: pohlepom, egoizmom in mislijo, da je nekdo nesmrten. Zaključil pa: »Kurija, ki ni sposobna kritičnega mišljenja, ki se ni sposobna prilagajati času, je kot telo brez duha.«

Čeprav se je Grmič pokazal kot odločen, včasih oster kritik, je ostal zvest nauku Cerkve in evangeliju tudi takrat, ko je kritično presojal socialno krivični družbeni red in zablode slovenskega katolicizma, ki je bolj stavil na svojo ekonomsko in politično moč, kot na duhovno poslanstvo. Opozarjal je, vendar mu je zaradi izrinjenosti iz cerkvenega življenja ostala le moč govorjene in zapisane besede, ter pričevanjska vloga, ki se je pokazala v premočrtnem zavzemanju za pravičnejši družbeni red, ki bi človeku omogočal osebno dostojanstvo in primerne življenjske pogoje za njegov vsestranski razvoj. Njegov lik pokončnega človeka pa ostaja svetel zgled tudi nam njegovim sodobnikom“, je še dodal Reher.

Grmič je mimogrede v duhovnika bil posvečen leta 1950 v Mariboru. Najprej je bil na Vranskem kaplan, nato župnijski upravitelj in župnik. Naslovni škof uchitanski in mariborski pomožni škof je bil Grmič v desetletju od 1968 do 1978. Bil je rektor mariborskega semenišča pa predavatelj dogmatične teologije na Teološki fakulteti, to so bili začetki oddelka fakultete v Mariboru. Redno je bil, “rdeči škof”, kakor se mu je reklo, opozicija slovenski cerkveni hierarhiji. Ko se je papež na prelomu tisočletja opravičil za grehe Cerkve, je bilo po Grmiču to pravo, a zelo pozno dejanje. Napaka Cerkve med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini je bila zanj ves čas evidentna: vodstvo Cerkve se je postavilo na “napačno stališče, zato je tudi odgovorno za vse, kar se je po vojni zgodilo s tistimi, ki so bili večinoma zapeljani v boj zoper osvobodilno fronto in so za to morali plačati račun”. Samosvoj teološki mislec, ki je neuspeh socializma pripisal umanjkanju skupnega jezika med Marxom in Kristusom, s čimer pač ni bil na uradni cerkveni liniji, podpisuje nad 1200 bibliografskih enot in nad 20 knjig. „Naslovni škof dr. Vekoslav Grmič je poznan kot teološki pisatelj. Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi svojega časa. Iskal je stične točke med krščansko, teološko in moralno mislijo ter s sodobnimi miselnimi tokovi. Bil je odprt za ekumensko sodelovanje s kristjani drugih veroizpovedi in verniki drugih religij. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.“ je ob Grmičevi smrti razmišljal takratni mariborski pomožni škof in generalni vikar dr. Anton Stres.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: