nedelja, 16 februarja, 2020

Upokojena prleška učiteljica in ravnateljica ima urejene vse papirje in če bo morala v bolnišnico, se bo odpravila v Švico kjer namerava dostojno umreti

Le dober strelja iz središča Svetega Tomaža v Prlekiji, tik ob čudovitem gozdiču, med rožami in sadnim drevjem, v lično urejeni hiši v Zagorju, skupaj s svojim možem Marjanom, ki ji je praktično edina in največja opora, domuje praktično vsem Slovencem dobro znana, 62-letna upokojena učiteljica razrednega pouka in glasbe ter ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič. Ker boleha s posebej hudo in neozdravljivo boleznijo, jo je slovenska, in ne le slovenska, javnost spoznala kot veliko borko za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Sama, skupaj s somišljeniki, se predvsem prizadeva za dostojno končanje življenja, če že ni pogojev za ozdravitev in življenje. Ob našem tokratnem obisku v njeni delovni sobici, knjižnici in čitalnici, nam Albina, ki je kljub vsemu vedno dobre volje, nasmejana in pripravljena na klepet, najprej pohvali svojega moža Marjana brez katerega bi bilo še veliko huje, in pove kako bi se zakon o evtanaziji lahko hitro uredil, le nekoliko več politične volje je potrebno. Zase je že poskrbela v tujini, a ji ni vseeno kako bo ostalo po njenem odhodu, saj je prepričana, da si še veliko ljudi želi prikrajšati trpljenje, nima pa kar zajeten kupček denarja, da bi evtanazijo ali po njenem razmišljanju, dostojno končanje življenja, plačal v tujini, kjer to imajo zakonsko urejeno.

Naša sogovornica živi z zelo redko boleznijo, za katero ni zdravila in ji povzroča hude bolečine v sklepih. Gre za sindrom morquio – polisaharidozo IV, ki prizadene vse sklepe, zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja pa hrustanec in kosti pri tej bolezni razpadajo. »Za to bolezen ni zdravila. So pa analgetiki in skalpel. Prve uporabljam večkrat na dan, skalpel pa v rokah vsakih nekaj let držita ortoped ali nevrokirurg. Po vsakem posegu, za mano jih je približno deset, zadnja dva lani na levem kolku, je moje telo bolj izmučeno. Obe se pač starava, jaz in moja bolezen,« pravi Alenka, ki se kot rečeno javno zavzema za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Če bi sama znova imela tako hude težave, da bi morala v bolnišnico se to ne bi zgodilo, kajti ima vse pripravljeno za odhod v Švico „na dostojno slovo“, nam pove s smehom na licu, kot da bi govorila o čem veselem, prijazna Albina, ki kljub vsem težavam nikoli ne počiva. Pa ne zato, ker težko sedi ali leži, temveč preprosto zato, ker je takšna osebnost, ki ji na kožo ni pisano lenarjenje in počitek. Zato največ bere, prav ob našem obisku začela prebirati zbirko pesmi Kajetana Koviča iz leta 2009: Vse poti so: zbrane in nove pesmi, hodi po prireditvah in dogodkih, največ pa s svojim, kot pravi nenadomestnim možem Marjanom in prijatelji, hodi na plese, predvsem v Terme 3000 v Moravskih Toplicah, a tudi drugje na severovzhodu države. Alenka pove, da jo to drži pri življenju, a čeprav tega ne želi, veliko misli o svoji zadnji poti. Zato si je sama uredila vse potrebne papirje za, kot pravi dostojno smrt, a ker pozna veliko ljudi, ki bi na enak način odšli s tega sveta, aktivno sodeluje tudi pri spremembi zakonodaje, ki bi uzakonila evtanazijo. Sama je prepričana, da bi zadevo lahko hitro uredili, če bi bilo le malo več politične volje.

Alenka se je morala najprej včlaniti v organizacijo Dignitas in odgovoriti na obširen vprašalnik, plačati registracijo (200 frankov) in letno članarino (90), predpogoji pa so takšni: opravilna sposobnost, toliko kondicije, da lahko prideš do ustanove in spiješ smrtonosni koktajl, oseba mora imeti terminalno ali napredujočo bolezen, ki je neozdravljiva in vodi v smrt, ali pa je oseba postala nepričakovano hud invalid z bolečinami, ki se jih ne da lajšati. Sicer pa je lahko kandidat tudi relativno zdrav, vendar v tako visoki starosti, da ne vidi več smisla življenja. Lani sta tako končala življenje dva znanstvenika, eden je imel 105 let in je moral pripotovati v Švico iz Avstralije. Če si torej sprejet za kandidata za vodeni samomor, moraš kratko in jedrnato napisati, kakšno je tvoje trenutno stanje, in dodati obširno življenjsko poročilo, ki ne vsebuje le zgodovine bolezni, temveč tudi življenjsko situacijo, v kateri živiš, ter opis čustvenih vezi, ki jih imaš. Dodati je treba še nekaj starejših in nekaj novih izvidov, dopis osebnega zdravnika ali specialista, če jemlješ psihiatrična zdravila, še mnenje psihiatra. Vsi dokumenti morajo biti seveda prevedeni in priloženi originalom.

Nato Dignitasovi sodelavci presodijo, ali je prosilec primeren, in če je, dobi še nekaj vprašalnikov in položnico za 4000 evrov. Potem dobi prosilec »začasno zeleno luč«, kar pomeni predhodno soglasje švicarskega zdravnika, končno soglasje pa dobiš po osebnem posvetu, ki včasih ni potreben, če je zadeva dovolj očitna. Postopek pridobivanja zelene luči, kot to imenujejo, traja vsaj tri mesece, Alenkin je trajal eno leto. Zdaj ima zeleno luč, datum izvedbe končanja življenja je odvisen od želje osebe, ki zaprosi za ta postopek. Dokumenti ne zastarajo. Torej Alenka dejansko ima zeleno luč, saj tudi stroški več niso vprašljivi; Poleg začetnih 4290 frankov, ki so vredni približno toliko kot evro, še 3000 za pomoč pri samomoru, dokumentacija po samomoru stane 1500 frankov, kremacija 2000, če hoče pokojnik počivati v Švici, še nekaj več. Vse to nanese skoraj 11.000 evrov, prišteti je treba še stroške za pot in za spremljevalca ali spremljevalce, če hoče prisostvovati pri poslovitvi več bližnjih, torej nanese do 15 tisočakov. Skratka, švicarski asistirani samomor nikakor ni namenjen revnim. Zato se Alenka prizadeva za uzakonitev evtanazije pri nas.

Življenje jo je naučilo, kako pomembno je poslušati in slišati svoje telo: »Prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V vseh teh letih se je izčrpalo… ne naveličalo. Še vedno živim radostno. Vendar se zavedam, da mi lahko zdaj zdaj odpove. Ne bojim se, če bi to prineslo smrt. Bojim pa se bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih. Zato sem trdno odločena, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želim. In ker obstaja možnost, da se človek tej veliki nesreči izogne, bom to tudi naredila. Mojo odločitev, ki je dokončna podpira tudi mož, s katerim že 37 let živiva dvoedinost v polnem pomenu besede.« Zato ne preseneča, da si je uredila človeka dostojno slovo – z zdravniško pomočjo v Švici. »Tja moram, ker mi moja država ‘odreka pravico do dostojne ali dostojanstvene smrti’, kot pravi Andrej Pleterski. Švica je edina, ki mi jo priznava. To svojo odločitev ves čas čutim tudi kot poslanstvo. Ne želim pomagati le sebi, temveč tudi drugim. Rada bi, da združimo moči vsi, ki imamo podoben pogled na dostojno življenje in dostojanstveno smrt, ki bi morala biti ena od osnovnih človekovih pravic. Želim si, da tako po svojih močeh ozaveščamo ljudi, predvsem pa visoko slovensko družbo, ki a priori noče prisluhniti argumentom zanjo, kaj šele da bi bili pripravljeni prižgati zeleno luč za široko javno razpravo, v kateri bi aktivno sodelovali brez fige v žepu.«

Našo sogovornico žalosti, da se kot edini kompetentni strokovnjaki sprenevedajo, sama pa je prepričana, da smrt, predsmrtne tegobe, bolečine in dolgotrajno vegetiranje niso del življenja. Odgovornim predlaga, naj evtanazijo dovolijo. »Pa ne vsevprek. Vpeljujejo naj jo na podlagi strokovnih argumentov, raziskav in ustrezne zakonodaje, ki že v osnovo vključujejo spremenjene družbene razmere in potrebe. V tem delu vidim veliko odgovornost tudi pri članih ustavnega sodišča, političnih strankah in pri državnem zboru,« pravi Čurin Janžekovičeva in nadaljuje: »Neizmerno radi se primerjamo z razvitimi državami in razglašamo svoje dosežke v medicini. Prav je tako! Potrebujemo dobre zdravnike, ki zdravijo, ohranjajo življenje, ga celo umetno ustvarjajo. Vendar pa potrebujemo tudi zdravnike, ki nosijo v sebi ob poklicnih kompetencah še obče človeške vrednote, kot so zdrava presoja, sočutje, spoštovanje pacientov in njihovih pravic in odločitev, vnašanje v svoje strokovno razmišljanje lastne tragične dogodke. Kajti brez vsega tega so zgolj in samo roboti. Večini etični kodeks in Hipokratova prisega služita le kot potuha. Niti tega nočejo vedeti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice že zdavnaj obravnavalo vprašanje dopustnosti evtanazije in jo podprlo ter ugotovilo, da ni v neskladju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.« Švica ima uzakonjeno načelo avtonomije, ki izhaja iz pravice posameznika, da se odloči o načinu in času lastne smrti. Zato si je Alenka uredila človeka dostojno slovo – z zdravniško pomočjo v Švici.

Alenka se je rodila leta 1957, pet let kasneje je prišla na svet še njena sestra Nevenka, žal sta imeli obe isto diagnozo. Čeprav sta oče in mama hitro ugotovila, da Alenkin telesni razvoj ne poteka v pravo smer, je bila pot do ugotovitve pravega vzroka dolga in naporna. Diagnozo je dobila pri enajstih, prvo večjo operacijo je imela pri sedemnajstih. Ko je bilo jasno, da je bolezen neozdravljiva, se je vsa družina borila z njo po svojih najboljših močeh. Težko bi našli človeka, ki govori o svojih starših s tolikšno toplino in občudovanjem kot Alenka. Čurinovi punci sta zmogli vse, seveda pa sta jima oče in mama morala pomagati bolj kot v družinah z zdravimi otroki. Podpirala sta ju pri šolanju in vozila na obšolske dejavnosti ter jima omogočila čimprejšnjo osamosvojitev tako, da sta jima priskrbela samostojni stanovanji in avtomobila. Alenka je postala učiteljica in kasneje profesorica razrednega pouka, končala je tudi glasbeno šolo, velik del svojega šolanja je opravila ob delu. Nevenka je postala novinarka. In čeprav sta se odselili, sta se vsak vikend vračali k staršem na druženje in dolge pogovore. Tudi po tem, ko sta si obe našli partnerja, močna vez s starši ni popustila. Oče in mama sta Alenkinega moža Marijana lepo sprejela, sta se pa vsekakor resno pogovorila z njim »o njegovem videnju najinega skupnega življenja glede na mojo bolezen. Očitno smo se vsi dobro odločili, saj živiva skupaj že več kot 36 let,« se smeje Alenka, ki nam je tudi zaupala, da je njena sestra Nevenka umrla v 50. letu življenja…

Tags: , , , ,

0 Comments

Leave a Comment