nedelja, 16 februarja, 2020

Mineva pol 60 let od obsodbe na smrt in ustrelitve Franc Rihtarič – »štajerskega Robina Hooda«; Na obisku pri upokojenem miličniku, ki je sodeloval v prijetju Rihtariča

    Bliža se 30. oktober in s tem 60-letnica, ko so na ta dan leta 1959 pred strelski vod postavili, „štajerskega Robina Huda“, ki je v svojih desetletni kriminalni karieri nanizal kar 70 hujših kaznivih dejanj, med njimi tudi uboj policista, Franca Rihtariča. Možakar, ki je po mnenju teologa in psihologa Antona Trstenjaka v kriminalna dejanja pahnila trma, prleška trma, si je smrtno obsodbo prislužil prav z ubojem miličnika. Rojen je bil leta 1929 v vasi Očeslavci z okoli 150 prebivalci, ki se razprostira na levem bregu Ščavnice v občini Gornja Radgona. Franc Rihtarič, ki je zadnji človek, v Sloveniji obsojen na smrt in tudi ustreljen, si je takšno kazen prislužil, ker je v petek, 31. julija 1955, na mejnem prehodu med dvema Radgonama ustrelil miličnika Alojza Bartola. To je spodbudilo njegovo iskanje in slaba tri leta pozneje so ga prijeli. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z upokojenim policistom, 93-letnim Jožetom Kosom, ki je med prvimi prišel na kraj zločina, sodeloval pa je tudi pri prijetju Rihtariča in je verjetno edina še živa priča dogajanja v Gornji Radgoni in Očeslavcih.

    „Koliko mi je bilo takrat znano, že v šolskih letih je bil Rihtarič vihrav in je izstopal med sošolci. Po osemletki je končal kmetijsko šolo v Mariboru in se po drugi svetovni vojni zaposlil na takratnem radgonskem okraju. Mladostno razposajen je skupaj s prijateljem ukradel avto iz garaže radgonskega okrajnega ljudskega odbora in ga med divjo nočno vožnjo k ljubicam razbil. Namesto da bi naslednji dan dogodek prijavil, se je začel skrivati. V nekaj mesecih je zasovražil oblast, komuniste in bogataše, začel krasti, uničevati državno premoženje in strašiti ljudi,“ se spominja Kos, ki je bil v času Rihtaričevega prijetja pomočnik komandirja PM Gornja Radgona, ki je tudi živel v bližini meje z Avstrijo. Bilo je 31. julija okoli 23. ure, ko je iz smeri mejnega prehoda Gornja Radgona, oddaljenega dobrih 100 metrov, zaslišal dva strela. „Zbudil sem soseda, ki je tam delal, ter mu predlagal, naj gre pogledat, kaj se dogaja. Kmalu zatem sem se še sam odpravil za njim. Pred stavbo mejnega prehoda je v krvi ležal 35-letni miličnik Alojz Bartol iz Loškega Potoka. Ker ni bilo nikogar drugega, sem moral hudo ranjenega z vozilom nujne pomoči spremljati v Maribor, kjer je okrog četrte ure podlegel poškodbam. V glavi je imel nešteto šiber, saj je bil ustreljen z lovsko puško. Kmalu se je ugotovilo, da je morilec Franc Rihtarič, ki je po uboju pobegnil čez most v Avstrijo. Orožniki so ga sicer prijeli, a jim je pozneje z vlaka znova ušel in se vrnil v Slovenijo.«

   Ugotovili so, dodaja Kos, da je do mejnega prehoda prišel po stopnicah z grajskega hriba. Približal naj bi se na od 20 do 30 metrov ter streljal na miličnika. Zaradi uboja miličnika so Rihtariča začeli iskati še bolj pospešeno in ga po slabih treh letih prijeli. Bil je sila prebrisan, pogosto je menjaval bivališča dejansko po vsej Štajerski. Sogovornik priznava, da je bil dovolj spreten, da si je pridobil zaupanje ljudi. Imel je tudi veliko deklet, in ta so bila njegova glavna opora. Iskanje je bilo oteženo, ker so prijave dobivali iz različnih krajev, ljudje pa so pogosto prijavljali njemu podobne osebe, čeprav so policisti v javnih medijih objavili tudi njegovo fotografijo. „V soboto, 1. marca 1958, sem bil dežurni na PM Radgona. S kolesom se je iz pet kilometrov oddaljenega Janževega Vrha pripeljal človek, ki sem ga dobro poznal. Želel je, da pokličem v Mursko Soboto, kamor je sporočil, da se Rihtarič skriva pri svoji babici na Očeslavskem Vrhu, kjer spi v gospodarskem poslopju. Takoj je stekla obsežna akcija. Skupina, sestavljena iz kriminalistov in miličnikov, imeli so tudi službenega psa, je kmalu krenila proti kraju, kjer naj bi se skrival. Vodil sem eno izmed treh skupin, saj smo se proti hiši odpravili iz treh smeri. Obroč je bil sklenjen, ko se je zdaj že pokojni Ludvik Šijanec, miličnik prostovoljec, neslišno splazil na podstrešje gospodarskega poslopja in presenetil spečega morilca. Na pomoč so mu priskočili še drugi. Presenečeni Rihtarič je imel pri sebi pripravljeno razstrelivo, vendar ni imel časa, da bi ga sprožil, kot je pozneje povedal. Zatem smo odkrili še bunker, v katerem je imel skrito različno orožje in druge predmete,“ razlaga Kos.
    Ko je Rihtarič vklenjen stal na dvorišču, so bili kriminalisti in miličniki presenečeni, saj ni bil niti malo podoben človeku na fotografiji s tiralice. Zlahka bi se lahko ponovil primer iz sosednje občine, ko je z orožniki v Slovenski Bistrici v gostilni pil vino, ne da bi ga prepoznali, pred odhodom pa jim je pod steklenico pustil list z napisom, s kom so pili vino. »Kazenski postopek je tekel pred okrožnim sodiščem v Mariboru. Tudi sam sem bil na eni od razprav in se prepričal, da se je po nekaj mesecih njegov videz spet približal tistemu na fotografiji.« Kos se tudi spominja Rihtaričevega bliskovitega vzpona med »zvezde«, saj kot je kot 19-letnik, s prijateljem ukradel avto, da sta se odpeljala k ljubicam na Ptuj, in med potjo pa povzročil prometno nesrečo, najbrž ni slutil, da bo začel pisati zgodovino. Takrat se nikakor ni hotel predati, začel se je skrivati pred roko pravice, zasovražil je komuniste in v nekaj mesecih povsem podivjal.

   Začel je krasti, ropati, groziti, razbijati državno lastnino, veliko nakradenega blaga pa je po mitološkem izročilu dal revnim, pri katerih se je med begom skrival. Raja je na njegove podvige gledala s strahospoštovanjem. Toda poleti 1955 je na radgonskem mostu naredil usodno napako: ustrelil je miličnika Bartola, nato pa prebegnil na avstrijsko stran, kjer so ga prijeli, vendar je njegovo izročitev Jugoslaviji preprečil Interpol. Avstrijci so ga nameravali zapreti v graške zapore, a je med prevozom tja pobegnil z drvečega vlaka. Za njim so razpisali mednarodno tiralico, zato se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je medtem postal že institucija. »Rihtarič gre!« so starši strašili otroke, če jih niso ubogali, obenem pa se ga je prijel vzdevek štajerski Robin Hood. A, marca 1958 je bilo njegovih podvigov konec. Ko se je naselil v bližini rojstnega kraja, so ga nekega dne na babičinem seniku, ko je počival na nekaj kilogramih razstreliva, presenetili miličniki in ga odpeljali v mariborske zapore. Nekdo ga je moral izdati. In ena od ljudskih teorij pravi, da je bila to kar babica. Kakorkoli. Sojenje se je začelo decembra istega leta, a Rihtarič uboja miličnika Bartola ni priznal. Na smrt so ga obsodili 15. aprila 1959, pred strelski vod pa, kot rečeno, postavili 30.10.1959. „Privedejo obsojenca. Pazniki stopijo v vrsto. Na ukaz dvignejo puške. Pet pušk. Nihče ne ve, kdo ima bojne, kdo manevrske naboje. ‘Ogenj!’ zavpije miličnik z visokim činom. Rihtaričevo telo se zavrti. Zadrhti. Naposled pade na mokro kamenje. Ura je 6.28. Strelci spustijo puške. Zdravnik se skloni k ustreljenemu, pokima, smrt je nastopila ob 6.35. Truplo izročijo mariborskemu pogrebnemu zavodu. Njihov avto iz gramoznice odpelje zadnji. Zadnja je tudi smrt z ustrelitvijo,“ je o Rihtaričevih zadnjih trenutkih ob neki priložnosti zapisal štajerski literat Zdenko Kodrič.

   Še dolgo zatem je bil v veljavi slogan: Bežite, Rihtarič gre! In nihče pozneje, obsojenci: Metod Trobec, Silvo Plut, Bojan Žalik, Robert Rauter, Jaka Ulčnik, Viktor Rafolt, Jože Kovač, Ivan Perić, Janez Schuller, Ermin Brkić, Leon Podlogar, Bojan Koprivnikar, Ladislav Žagar, Peter Rotar, Roman Hočevar…, vsi so bili obsojeni na praktično najvišje zaporne kazni, a njihov sloves ne dosega Rihtaričevega. Aprila 1959 so ga obsodili na smrt, že 30. oktobra istega leta je bil ob 6.30 ustreljen v gramozni jami pri Hočah. To je bila zadnja usmrtitev v Sloveniji. Danes Rihtariču verjetno ne bi izrekli najvišje kazni, menda pa niti ni bilo povsem trdnih dokazov za njegove zločine, a bili so drugi časi. Akademik Anton Trstenjak, dejansko Rihtaričev sosed, je ugotavljal, da ga je v kriminalna dejanja potisnila prleška trma. Na vesti naj bi imel skoraj 70 kaznivih dejanj, nagrabil naj bi za tri milijone dinarjev materiala, deloval naj bi protidržavno, označili so ga za gorečega antikomunista, delomrzneža in fakina. Veliko ukradenega je dal revnim in ženskam, pri katerih se je skrival. Med ljudmi je veljal za nekakšno legendarno osebnost, do katere so kljub njegovim hudodelstvom gojili spoštljiv odnos – predvsem zaradi boja proti oblasti. Radgonski Robin Hood je na širšem radgonskem območju še danes legenda. Zgodbice o premetenosti ter pogumu odpadnika iz Očeslavcev pripovedujejo predvsem starejši. Pred kratkim je neka starejša gospa s strahospoštovanjem razlagala, kako je pred dobrimi 60 leti njo in njeno mamo prijazno nagovoril neznanec, ki pa na koncu ni pozabil dodati: »Povejta vsem, da sta govorili z Rihtaričem!« Radgonski otroci se občasno še danes po šolskem dvorišču igrajo Rihtariča in policaje, kakšna babica pa straši vnuke: »Bežite, Rihtarič gre!«

    Naš sogovornik Jože Kos, ki je bil od ubitega Rihtariča starejši le dve leti, je bil rojen 10. februarja 1927, je bil borec II. svetovne vojne, nekdanji dolgoletni miličnik in policijski komandir, aktivist na številnih področjih, vsestranski ustvarjalec: Lani je ostal brez soproge Sidonije, je priljubljen oče, dedek, sorodnik, sosed in prijatelj. Za svoje življenjsko delo na področju delovanja na družbeno – političnem področju ter drugih področjih dela, je Kos prejel tudi eno najvišjih priznanj – Zlati grb občine Gornja Radgona za leto 2011. Kos, ki še danes napiše kaj iz svojega življenja za lokalni časopis Prepih, je gotovo velik posebnež, saj se njegovega osebnega arhiva: pisnega gradiva, predvsem pa fotografij, iz več kot devet desetletij, in drugih aktualnih ter še danes zanimivih dokumentov, gotovo ne bi sramoval niti manjši muzej ali arhiv. Tudi njegovo družinsko drevo življenja, ki traja že več kot stoletje nazaj, bi gotovo z veseljem imele številne družine in posamezniki. Kos je, kot eden izmed sedmih otrok, očetu trgovcu in mami gospodinji, bil rojen na Tišini, na območje nekdanjega okraja Gornja Radgona pa je prišel le nekaj mesecev po osvoboditvi, leta 1945. Skupaj s še 12 mladimi miličniki je bil premeščen iz Murske Sobote, kjer je miličnik postal že 12.5.1945. Njegovo prvo delovno mesto pa je bila Postaja narodne milice (NM) Benedikt, ki je nekoč sodil pod radgonski okraj. Že po dobri polovici leta je bil premeščen na Postajo NM Negova, kjer je bil do julija 1947, nato pa je krajši čas delal na postajah NM Cerkvenjak in Radenci. Policijski starešina – vršilec dolžnosti komandirja Postaje NM Marija snežna (danes Trate), je prvič postal septembra 1947. Dobro leto pozneje je bil razrešen dolžnosti komandirja in premeščen na Okrajno upravo NM Gornja Radgona, kjer je bil miličnik – administrator. Marca 1951 je tam bil imenovan za sekretarja uprave, maja naslednje leto pa je Okraj Gornja Radgona bil ukinjen. Kos je najprej nekaj časa bil miličnik na Postaji NM Videm, avgusta 1953 pa je premeščen na Postajo NM Apače, kjer je bil v.d. komandirja. Naslednjih polnih 20 let je bil pomočnik oz. namestnik komandirja na Postaji milice Gornja Radgona, kjer je julija 1974 bil imenovan za komandirja. Omenjeno funkcijo je opravljal do 31. decembra 1977, ko je šel v zaslužen pokoj, katerega torej uživa že 42 let. Za mnoge je Kos znan predvsem, ker je sodeloval pri prijetju takratnega „državnega sovražnika številka ena” Franca Rihtariča, ki je kot zadnji obsojenec v Sloveniji bil obsojen na smrt in leta 1959 (pred natanko šest desetletjih) tudi ustreljen…
    Naš sogovornik, oče dveh sinov, ima tri vnukinje in vnuka, ter pravnukinjo in pravnuka, pa ni bil samo miličnik in komandir, temveč je imel še veliko drugih obveznosti. Tako je med 20.3.1978 in 30.4.1980 bil neprofesionalni član Izvršnega sveta takratne občine Gornja Radgona za družbene dejavnosti. Že pred tem, med leti 1959 in 1974 je vodil in vzgajal pionirje prometnike, ki so to želeli. Njegova skupina je večkrat sodelovala na republiških tekmovanjih, kjer so dosegli številne odlične uvrstitve. Kar sedem mandatov (do leta 2010) je bil član SPV v cestnem prometu, kjer je dajal predloge in vzpodbude za boljšo prometno varnost. Zato niti ne preseneča, da je med drugimi priznanji in pohvalami, leta 2002 prejel še Častno listino Republiškega SPV v cestnem prometu. Jože je v dveh mandatnih obdobjih, med leti 1983 in 1991 bil tudi predsednik Društva upokojencev Gornja Radgona, ko je uspel društveno organizacijo prenoviti in uspešno delo omenjenega društva se čuti še danes. Tudi pri upokojencih je prejel številna priznanja in pohvale, nazadnje v letu 2010, ko so ga razglasili za častnega člana DU Gornja Radgona. Od marca leta 1999 je bil Kos predsednik KO Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, vmes pa je en mandat bil tudi predsednik Območnega združenja ZB. Za aktivnosti in delovanje v borčevski organizaciji je leta 2008 prejel Zlato plaketo Zveze ZB NOB Slovenije. Že v času dela v policiji je Kos bil vrsto let aktiven v strelski organizaciji, že 68 let (od 1951) je član gasilskega društva, saj je najprej bil član PGD Stavešinci, kjer je z družino nekoč živel, danes pa je že dolga leta gasilski veteran pri PGD Gornja Radgona…Poleg omenjenih priznanj, med katerimi jih je še zelo veliko, kaže omeniti: Red dela s srebrnim vencem (1969), Red Republike z bronastim vencem (1978), Zvezna Plaketa varnosti SFRJ (1974) ipd.

Tags:

0 Comments

Leave a Comment