Skip to content

Obiskovalci so v živo videli „kda je Prlek gujdeka kla“…

TD Cven pripravilo 14. koline „na grüntu“, kjer so številnim obiskovalcem pokazali, kako je nekoč potekal najbolj priljubljeni praznik na kmetiji; Koline so družinski, a tudi širši družabni, praznik!

Prleški ansambel Alojza Grnjaka s svojo uspešnico „Matjažek je gujdeka kla“ še posebej pride do izraza v času kolin, ko na desnem bregu reke Mure, v Prlekiji, natančneje na Cvenu že 14 let v januarju v živo pokažejo, kako je „Prlek gujdeka kla“(Kako je Prlek prašiča klal). Koline pomenijo družinski, a tudi širši družbeni praznik, kjer se potrjuje tudi povezanost med ljudmi. In svojo tovrstno povezanost, med drugimi aktivnostmi, ki jih ne manjka skozi vseh 12 mesecev, vsako leto, s posebnimi kolinami pokažejo tudi prizadevni člani Turističnega društva Cven, ki so na prireditvenem prostoru na Grüntu, zadnjo soboto v januarju, že 14. leto zapored pripravili etnološko prireditev „Prleške koline na Grüntu“. Po besedah predsednika društva Janka Horvata so tudi letošnje koline, pod sloganom ‘prite še vi, te pa smo vsi’, potekale z namenom, da bi mlajši spoznali nekdanje kmečko opravilo v zimskem času. Po stari navadi so se mesarji tisti dan zbrali navsezgodaj in pred začetkom kolin nazdravili s domačim prleškim žganjem. In ko je drobovina že bila nared, so ženske mesarjem in vsem, ki so pomagali pri kolinah, pripravile pečena jetra z ajdovo kašo, skuhale bujto repo, seveda malo pozneje ni manjkalo niti sočne in sveže pečenke, ki so jo najprej spekle iz obreznin, katere so mesarji pripravili za kuharice. Vse skupaj so zalili s prleškim vinom ter z domačim gamajem in klitonom.

Glavni mesar je bil Milan Košnik, sicer gospodar Grünta na Cvenu, pomagal pa mu je še en mesar Danilo Lihtenvalner, pred njimi pa 180 kilogramov težek prašič, ki so ga zaklali po uradnih predpisih v klavnici. Slanino je posebna ekipa najprej obarila, pozneje so jo namenili za pripravo zaseke, ostalo meso pa so vložili v pac, kjer bo ostalo kakšna dva tedna, nato pa sledi zeljhanje (prekajevanje) ter popekanje, in na koncu ga bodo vložili v prleško tünko, v leseni »čeber«, katero ponudijo ob različnih prireditvah, ki jih organizira TD Cven. Seveda so tudi tokrat naredili kar nekaj kašnic-krvavic ter klobas. Lansko mesto iz tünke so letos ponudili mesarjem ter gostom prireditve, in več kot jasno je, da so mesarji in pomočniki že lani delali dobro. Enako je bili tudi letos, tradicija kolin na grüntu pa se nadaljuje. Kot pravijo na Cvenu bi raje imeli še večjega prašiča,m vsaj tja do 250 kilogramov, a je takšne že težje kupiti. Letos je prašič imel premalo maščobe – slanine, zato so nekaj dodatnega špeha kupili, da bi naredili dovolj zaseke za v čeber.

„To so koline na način kot so to delali naši pradedje. Seveda brez dobre gospodinje tudi ni kolin.
Zato je to kmečko opravilo bil ponos domačije – gospodinje še posebno, če je bil špeh-slanina debel, saj se je s tem dokazovala pridnost gospodinje. Najprej so zjutraj preden so šli v hlev, popili čaj – z žganico, glavni mesar je šel v hlev prvi, seveda je bilo potrebno prašiča zaklati mu odvzeti kri v krnico – posodo za poznejšo izdelavo kolin – krvavic, nato so ga odnesli na ploh in seveda nadaljevali s kolinami. Ko je bil čas zajtrka to je določil glavni mesar na mizi je moralo biti (staro) meso iz tünke, iz prejšnjih kolin-znak dobre gospodinje. Meso se je v večji meri pripravljalo za tünko – kiblo, ostale so le kosti in obrezovina, seveda če je bilo dovolj špeha. Delo je potekalo celi dan, med tem pa je gospodinja morala narediti jüžino -malico, ponavadi je naredila jetra s kašo, in pa bujto repo v kateri je bilo meso od zaklanega prašiča. Seveda izdelava klobas in kolin – krvavic in tlačenke se je ponavadi zavleklo pozno v noč, ko je za večerjo morala biti juha v kateri se je kuhal hrbet in seveda pečeno meso, ter pokušnja klobas in kolin, vse skupaj pa so seveda pridno zalivali z domačo jabošnico, ali klintonom, pri dobrem gospodarju pa ni manjkalo tudi vino“, je prleške koline, kot so nekoč potekale, opisal predsednik TD Cven Janko Horvat, sedaj pa je vse skupaj nekoliko spremenjeno, saj ne dovolijo klanja izven uradne klavnice.
Poleg tistih, ki so delali na kolinah, ter kakšnih 50 članic in članov TD Cven, ki bo letos obeležilo 20 let obstoja in uspešnega delovanja (že 18 let ga vodi Janko Horvat), je na prireditev prišlo veliko drugih domačinov iz Cvena in okolice ter tudi gostov od drugod. Poleg, da so spremljali, kako potekajo koline in poskusili veliko dobrot, ne le mesnih temveč tudi sladkih. Seveda so prisotni, poleg ostalega poskusili tudi slovensko posebnost; Nekakšne kranjske klobase, ki jim v Prlekiji pravijo “prleške klobase”. Meso zanj solijo in ga popoprajo ter mu dodajo česnov sok. Nato ga stlačijo v brizgljo in ga vbrizgajo v črevo, kar ni lahko opravilo. Le malo prekajene se jedo kuhane, če pa se dimijo več kot šest tednov pa lahko tudi surove. Poznane so tudi v inozemstvu, saj so odlične. A tudi vse, kar so mesarji, kuharice in pomočniki tokratnih „prleških kolin“ pripravili, je bilo slastno in enkratno!

Zima je čas domačega praznika na podeželju, to so “koline”. Člani TD Cven vsako leto izpeljejo koline in potem za štirinajst dni še popekaje. Kolin sem se udeležil skupaj s predsednico KS Cven Sašo Polajner, kjer smo skupaj z ohranjevalci naše kulturne dediščine obujali spomine na preteklost in dogodivščine na domačem prazniku. Preveril sem lastno znanje izročila kolin in seveda tudi postopke in opravila, ki se vrstijo na kolinah. Primerjal z običaji na Gorenjskem in Dolenjskem. Moram priznati da so vsi zanimivi in seveda za vsako območje posebni z razlogom. Hvala vsem članom TD Cven za prisrčno druženje in obljubljam, da se vidimo čez 14 dni na popekaju“, je povedal Janko Špindler, podžupan občine Ljutomer.

Koline-družinski praznik!

Čeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Svinja predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: